Seznam točk

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.

Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.

Učenci, piše sv. Janez, niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Ta Kristusov prizor domačnosti mi vzbuja veselje. Da to reče Jezus Kristus, Bog! On, ki že ima poveličano telo! Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Zdaj razumejo. Učencem pride na misel to, kar so tolikokrat slišali iz Učiteljevih ust: ribiči ljudi, apostoli. In razumejo, da je vse mogoče, ker je On tisti, ki vodi ribolov.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: Gospod je. Ljubezen, ljubezen vidi od daleč. Ljubezen je prva, ki zazna te male pozornosti. Ta mladostni apostol z močno ljubeznijo, ki jo čuti do Jezusa, saj ga je imel rad z vso čistostjo in nežnostjo srca, ki nikoli ni bilo pokvarjeno, vzklikne: Gospod je!

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo (…) in se vrgel v morje. Peter je ena sama vera. Vrže se v morje, navdan s čudovito drznostjo. Z Janezovo ljubeznijo in s Petrovo vero — kako daleč bomo prišli?

Znova bi rad zatrdil, da ne govorim o nekem izrednem načinu krščanskega življenja. Naj vsak izmed nas premišljuje o tem, kaj je Bog zanj storil in kako se je on odzval. Če smo pogumni v tem osebnem izpraševanju, bomo zaznali, kaj nam še manjka. Včeraj sem bil ganjen, ko sem od nekega japonskega katehumena slišal, da uči katekizem tiste, ki še ne poznajo Kristusa. In bilo me je sram. Potrebujemo več vere, več vere! Skupaj z vero pa kontemplacijo.

Umirjeno premislite tisto božje oznanilo, ki dušo navdaja z nemirom, obenem pa je sladko kakor med s satovja: Redemi te, et vocavi te nomine tuo: meus es tu; odkupil sem te in te poklical po imenu: moj si! Ne kradimo Bogu tega, kar je njegovo. Bogu, ki nas je ljubil do te mere, da je umrl za nas, ki nas je izvolil pred vso večnostjo, pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti pred njegovim obličjem, in ki nam nenehno ponuja priložnosti za očiščevanje in izročitev.

Če pa bi v nas še vedno ostal kakšen dvom, dobimo z njegovih ustnic še en dokaz: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste daleč in obrodite sad in da ostane ta vaš obilni sad dela kontemplativnih duš.

Nato pa vera, nadnaravna vera. Kadar vera omahuje, je človek nagnjen k temu, da si Boga predstavlja, kot da bi bil daleč in bi ga komajda skrbelo za njegove otroke. Na religijo gleda kot na nekaj dodatnega za primer, ko vse ostalo odpove; človek čaka na senzacionalne dogodke, na nekaj izrednega. Nasprotno pa, kadar je v duši živa vera, odkrije, da kristjanova pot ni ločena od človeškega življenja, običajnega in vsakdanjega; in da je ta velika svetost, ki jo Bog od nas zahteva, skrita tukaj in zdaj, v majhnih stvareh vsakega dne.