Seznam točk

Morda bo kdo od vas pomislil, da merim izključno na skupino izbranih ljudi. Ne varajte se tako zlahka ob nagibu strahopetnosti ali udobja. Ravno nasprotno, začutíte božjo nujnost po tem, da bi vsakdo bil drugi Kristus, ipse Christus, Kristus sam; na kratko povedano, nujnost, da naše ravnanje poteka v skladu z zahtevami vere, saj svetost, za katero si moramo prizadevati, ni drugorazredna svetost: ta ne obstaja. In prvo, kar se pričakuje od nas, je, da ljubimo: ljubezen, ki je vez popolnosti; ki jo moramo uresničevati v skladu z jasnimi zapovedmi, ki jih postavlja Gospod sam: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, ne da bi karkoli zadržali zase. V tem je svetost.

Ko so učenci videli posušeno drevo, so se začudili in rekli: Kako to, da se je smokva pri priči posušila? Tistih prvih dvanajst učencev, ki so bili priče tolikim Kristusovim čudežem, je ponovno osupnilo; njihova vera še vedno ni bila goreča. Zato jim je Gospod zagotovil: Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se jezgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: Vzdigni se in se vrzi v morje, se bo zgodilo. Jezus Kristus nam postavlja ta pogoj: živeti moramo iz vere, kajti tako bomo sposobni premikati gore. In toliko stvari je, ki jih je treba premakniti … v svetu, najprej pa v našem srcu. Toliko stvari, ki ovirajo milost! Vera torej; vera z deli, vera z žrtvijo, vera s ponižnostjo. Kajti vera nas spreminja v vsemogočna bitja: Vse, karkoli boste v molitvi prosili — če boste verovali — boste prejeli.

Človek vere zna dobro presojati zemeljske stvari, ve, da je to, kar je tu spodaj, povedano z besedami Terezije Avilske, kot noč v zanikrnem prenočišču. Obnavlja svoje prepričanje, da je naše življenje na zemlji čas dela in boja, čas očiščevanja, da bi odplačali svoj dolg božji pravičnosti zaradi naših grehov. Prav tako ve, da so časne dobrine sredstva, jih uporablja velikodušno in junaško.

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.