Seznam točk

Naiven bi bil, kdor bi si domišljal, da je zahteve krščanske ljubezni lahko izpolnjevati. Čisto nekaj drugega se izkaže v tem, kar izkušamo pri običajnih človeških opravilih in na žalost tudi v cerkvenem okolju. Če ljubezen ne bi zavezovala k molku, bi vsakdo na dolgo in široko pripovedoval o sporih, napadih, krivicah, o obrekovanju, o spletkarjenju. To moramo priznati s preprostostjo ter se poskušati odzvati na ustrezen način: z osebnim prizadevanjem, da ne bi nikogar ranili, z nikomer grdo ravnali, da bi popravili, kar ni prav, brez da bi pri tem kogarkoli poniževali.

Vse to ni od danes. Le nekaj let po Kristusovem vnebohodu, ko so še skoraj vsi apostoli hodili iz kraja v kraj in je bila čudovita vnema vere in upanja nekaj vsesplošnega, so kljub temu mnogi že začeli zahajati na stranpota in opuščati Učiteljevo ljubezen.

Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, piše sveti Pavel Korinčanom, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško? Kadar namreč kdo pravi: Jaz sem Pavlov, drugi pa: Jaz sem Apolov, ali niste ljudje, ki ne razumejo, da je Kristus prišel, da bi presegel vse te razdore? Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli: vsak, kakor mu je dal Gospod.

Apostol ne zavrača različnosti: vsakdo ima od Boga svoj lasten dar, eden tako, drugi tako. Toda te razlike morajo služiti za dobro Cerkve. Sedaj se čutim spodbujenega, da bi Gospoda prosil — če hočete, se pridružite tej moji molitvi — naj nikoli ne dopusti, da bi pomanjkanje ljubezni v njegovi Cerkvi razdvajalo duše. Ljubezen je sol krščanskega apostolata; če izgubi svoj okus, kako bomo potem stopili pred ljudi in jim z dvignjeno glavo razlagali: Tukaj je Kristus?

Sedaj bomo prosili Gospoda, naj nam ob zaključku tega pogovora z Njim pomaga, da bomo ponovili skupaj s svetim Pavlom: Zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

Sveto pismo to ljubezen opeva z gorečimi besedami: Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti. Enaka ljubezen je vedno napolnjevala Marijino srce in jo obogatila z materinsko nežnostjo in skrbjo za vse človeštvo. V Devici Mariji se ljubezen do Boga združi s skrbjo za vse njene otroke. Njeno presladko srce, pozorno celo na najmanjše stvari — vina nimajo— je gotovo veliko trpelo, ko je prisostvovala tisti kolektivni krutosti, tistemu pobesnelemu izživljanju krvnikov, kar je bilo Jezusovo trpljenje in smrt. Toda Marija ne spregovori. Kakor njen Sin tudi ona ljubi, molči in odpušča. To je moč ljubezni.