Seznam točk

Se spominjate prilike o usmiljenem Samarijanu? Tisti človek je obležal ob poti, kjer so ga hudo ranili in napol mrtvega pustili razbojniki, ki so mu pobrali vse do zadnjega beliča. Mimo tistega kraja je šel starozavezni duhovnik in malo kasneje še levit; oba sta šla brezskrbno naprej po svoji poti. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Glejte, Gospod tega zgleda ne daje samo peščici izbranih duš, kajti ko je odgovoril tistemu, ki mu je postavil vprašanje — torej vsakomur izmed nas — je takoj dodal: Pojdi in tudi ti tako delaj.

Kadar v našem osebnem življenju ali v življenju drugih ljudi opazimo nekaj, kar ni prav, nekaj, kar potrebuje duhovno in človeško pomoč, ki jo lahko nudimo in moramo nuditi božji otroci, takrat bo jasen izraz razumnosti to, da bomo uporabili primerno zdravilo; temeljito, z ljubeznijo in srčnostjo, iskreno. Izmikanje ni dobra rešitev. Zmotno je misliti, da bomo probleme rešili z opuščanjem ali zavlačevanjem.

Razumnost zahteva, da potem, ko smo odkrili rano, uporabimo zdravilo vsakokrat, ko tako zahtevajo okoliščine, v celoti in ne da bi ga poskušali ublažiti. Ko opazite celo najmanjše bolezenske znake, bodite preprosti in odkriti, enako kadar morate zdraviti in kadar morate prejeti pomoč. Tistemu, ki lahko zdravi v božjem imenu, je takrat treba dovoliti, da pritisne od daleč in potem od bližje in še bližje, dokler iz rane ne izteče ves gnoj in je žarišče okužbe očiščeno. Najprej moramo tako ravnati sami s seboj ter s tistimi, do katerih nas zaradi pravičnosti ali ljubezni do bližnjega veže dolžnost, da jim pomagamo. Bogu priporočam predvsem starše in tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.

Naj vas ne zadržuje noben hinavski razlog: uporabite čisto zdravilo. Toda delajte z materinsko roko, z neskončno nežnostjo naših mater, ko so nam zdravile majhne in velike rane naših otroških iger in padcev. Če je treba počakati nekaj ur, počakamo, a nikoli več, kot je nujno potrebno; sicer bi naše ravnanje izkazovalo lagodnost, strahopetnost, nekaj popolnoma drugačnega od razumnosti. Vsi, na prvem mestu tisti, ki se ukvarjate z izobraževanjem, zavrnite strah pred tem, da bi razkužili rano.

Mogoče je, da bo kdo zvijačno zašepetal na uho tistih, ki bi morali zdraviti, pa so neodločni ali pa se nočejo soočiti s svojim poslanstvom: Učitelj, vemo,da si resnicoljuben. Ne trpite take ironične pohvale; kajti tisti, ki se ne trudijo vestno opravljati svojega dela, niso učitelji, ker ne kažejo prave poti, in niso pravi, ker s svojo lažno razumnostjo prezirajo ali pa imajo za pretirana jasna pravila, ki so jih tisočkrat potrdili pošteno ravnanje, starost, znanje dobrega vodenja, poznavanje človeške šibkosti ter ljubezen do vsake ovce. Vse to nas spodbuja, da spregovorimo, da posredujemo, da pokažemo, da nam ni vseeno.

Lažne učitelje obvladuje strah pred tem, da bi izpili čašo resnice; nemirni postanejo že samo ob misli na to, da bi v nekih določenih okoliščinah posegli po bolečem protisredstvu, kar pa je obveznost. V takšnem ravnanju — o tem ste lahko prepričani — ni razumnosti, niti usmiljenja, niti prave pameti; taka drža odraža bojazljivost, pomanjkanje odgovornosti, nerazumnost in nespamet. Isti ljudje potem, ko jih zajame panika zaradi razdejanja, poskušajo zavirati zlo, ko je za to že prepozno. Ne spomnijo se, da krepost razumnosti zahteva pravočasno upoštevanje in posredovanje dozorelega nasveta starodavnih izkušenj, čistega pogleda in nezavezanega jezika.

Naiven bi bil, kdor bi si domišljal, da je zahteve krščanske ljubezni lahko izpolnjevati. Čisto nekaj drugega se izkaže v tem, kar izkušamo pri običajnih človeških opravilih in na žalost tudi v cerkvenem okolju. Če ljubezen ne bi zavezovala k molku, bi vsakdo na dolgo in široko pripovedoval o sporih, napadih, krivicah, o obrekovanju, o spletkarjenju. To moramo priznati s preprostostjo ter se poskušati odzvati na ustrezen način: z osebnim prizadevanjem, da ne bi nikogar ranili, z nikomer grdo ravnali, da bi popravili, kar ni prav, brez da bi pri tem kogarkoli poniževali.

Vse to ni od danes. Le nekaj let po Kristusovem vnebohodu, ko so še skoraj vsi apostoli hodili iz kraja v kraj in je bila čudovita vnema vere in upanja nekaj vsesplošnega, so kljub temu mnogi že začeli zahajati na stranpota in opuščati Učiteljevo ljubezen.

Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, piše sveti Pavel Korinčanom, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško? Kadar namreč kdo pravi: Jaz sem Pavlov, drugi pa: Jaz sem Apolov, ali niste ljudje, ki ne razumejo, da je Kristus prišel, da bi presegel vse te razdore? Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli: vsak, kakor mu je dal Gospod.

Apostol ne zavrača različnosti: vsakdo ima od Boga svoj lasten dar, eden tako, drugi tako. Toda te razlike morajo služiti za dobro Cerkve. Sedaj se čutim spodbujenega, da bi Gospoda prosil — če hočete, se pridružite tej moji molitvi — naj nikoli ne dopusti, da bi pomanjkanje ljubezni v njegovi Cerkvi razdvajalo duše. Ljubezen je sol krščanskega apostolata; če izgubi svoj okus, kako bomo potem stopili pred ljudi in jim z dvignjeno glavo razlagali: Tukaj je Kristus?