Seznam točk

Kadar se ošabnost polasti duše, ni čudno, da za njo kakor v navezi pridejo vse razvade in pregrehe: lakomnost, nezmernost, nevoščljivost, nepravičnost. Napuha poln človek zaman poskuša vreči s prestola Boga, ki je usmiljen z vsemi bitji, da bi ga zavzel on sam, čigar ravnanje je kruto.

Prositi moramo Gospoda, naj ne dopusti, da bi nasedli tej skušnjavi. Napuh je najhujši od vseh grehov, in najbolj neumen. Če koga uspe ukleščiti s svojimi mnogimi utvarami, se napadena oseba oblači v slepila, napolni se s praznino, baha se kakor krastača iz basni, ki je domišljavo napihovala golšo, dokler je ni razneslo. Napuh je zoprn, tudi človeško gledano: tisti, ki se ima za pomembnejšega od vseh in vsega, nenehno občuduje samega sebe in prezira druge, ki mu odgovorijo z norčevanjem iz njegove prazne domišljavosti.

Eden od njenih prvih izrazov je ta, da dušo popelje na potí ponižnosti. Ko si iskreno priznamo, da nismo nič; ko razumemo, da bi bilo brez božje pomoči celo najšibkejše in najslabotnejše bitje boljše od nas; ko se zavemo, da smo sposobni vseh zmot in grozot; ko vemo, da smo grešniki, čeprav se prizadevno borimo, da bi se oddaljili od tolikšne nezvestobe …kako bi lahko tedaj slabo mislili o drugih? Kako bi se lahko v srcu razvijal fanatizem, nestrpnost, nadutost?

Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti — vedno! — orodje edinosti. V globini človeka upravičeno obstaja močno hrepenenje po miru, po zedinjenosti s soljudmi, po vzajemnem spoštovanju pravic vsake osebe, tako da se vse to spremeni v bratstvo. Odseva sledi nečesa, kar je najdragocenejše v našem človeškem položaju: če smo vsi božji otroci, potem bratstvo ni le fraza niti ni nekakšen nedosegljiv ideal; pokaže se kot težek, a stvaren cilj.

Pred vsemi prezirljivci, skeptiki in brezbrižneži, pred tistimi, ki so svojo strahopetnost spremenili v mentaliteto, moramo kristjani dokazati, da je ta ljubezen mogoča. Morda nam veliko dejavnikov otežuje, da bi ravnali na tak način, kajti človek je bil ustvarjen kot svoboden in ima možnost, da se zaman in s priokusom grenkobe zoperstavlja Bogu. Kljub vsemu pa je takšno ravnanje možno in resnično, saj se nujno rodi kot posledica božje ljubezni in ljubezni do Boga. Tedaj bomo v vsej njeni globini in z vso njeno rodovitnostjo razumeli bolečino, žrtev in nesebično izročitev v vsakodnevnem sobivanju.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.