Seznam točk

Tako vi kakor jaz bomo vsak dan videli, da smo obremenjeni z mnogimi napakami, če se bomo pogumno izprašali v božji navzočnosti. Kadar se borimo, da bi se jih z božjo pomočjo rešili, nimajo odločilnega pomena in jih premagamo, čeprav je videti, da nam jih nikoli ne uspe v celoti izkoreniniti. Razen tega boš kljub svojim slabostim pripomogel k premagovanju velikih pomanjkljivosti drugih, če se boš trudil odgovoriti na božjo milost. Ko boš spoznal, da si prav tako slaboten kakor oni — zmožen vseh zmot in grozot — boš bolj razumevajoč, bolj rahločuten in hkrati bolj zahteven, zato da bi se vsi odločili ljubiti Boga z vsem srcem.

Kristjani, božji otroci, moramo pomagati drugim tako, da častno živimo tisto, kar so hinavci zlonamerno šepetali Učitelju: ne gledaš na osebo. To pomeni, da se bomo v celoti odrekli temu, da bi delali razlike med ljudmi. Zanimajo nas vse duše! Čeprav moramo seveda najprej poskrbeti za tiste, ki jih je Bog zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin, tudi iz na videz zgolj človeških razlogov, postavil zraven nas.

Poglavitni apostolat, ki ga moramo kristjani uresničevati v svetu in ki je najboljše pričevanje vere, je naš prispevek k temu, da se v Cerkvi občuti vzdušje pristne ljubezni. Kadar drug drugega ne ljubimo zares, kadar med nami prihaja do napadov, obrekovanja in sporov, koga bodo tedaj pritegnili tisti, ki trdijo, da oznanjajo blagovest evangelija?

Zelo lahko in moderno je z ustnicami trditi, da ljubimo vse ljudi, vernike in nevernike. Toda če človek, ki tako govori, grdo ravna s svojimi brati v veri, potem dvomim, da v njegovem ravnanju obstaja še kaj drugega kot le hinavsko besedičenje. Kadar pa v Kristusovem srcu ljubimo tiste, s katerimi “smo otroci istega Očeta, smo povezani v isti veri in dediči istega upanja”, naša duša raste in gori v vnemi, da bi se vsi približali našemu Gospodu.

Sedaj vas spominjam na zahteve ljubezni do bližnjega, in morda bo kdo menil, da v besedah, ki sem jih pravkar izgovoril, manjka prav ta krepost. To je daleč od resničnosti. Lahko vam zagotovim, da me je — s svetim ponosom in brez lažnega ekumenizma — navdalo veselje, ko se je na drugem vatikanskem koncilu s prenovljeno močjo začela uresničevati skrb, da bi prinesli resnico tistim, ki živijo ločeni od edine Poti, Jezusove poti; goreče si namreč želim, da bi se rešilo vse človeštvo.

Da, moje veselje je bilo zelo veliko, tudi zato, ker je bil ponovno potrjen apostolat, ki je v Opus Dei najljubši, apostolat ad fidem, ki ne zavrača nobenega človeka ter omogoča nekristjanom, ateistom in poganom, da so, kolikor je mogoče, deležni duhovnih dobrin našega združenja. Vse to ima dolgo zgodovino trpljenja in zvestobe, o kateri sem pripovedoval ob drugih priložnostih. Zato brez strahu ponavljam, da je zame hinavska in lažna taka gorečnost, ki spodbuja k lepemu ravnanju s tistimi, ki so daleč, hkrati pa tepta ali prezira tiste, ki z nami živijo isto vero. Prav tako ne verjamem, da se boš zanimal za zadnjega reveža na ulici, če delaš mučenike iz svojih domačih, če ostajaš brezbrižen ob njihovem veselju, žalosti in težavah, če se ne trudiš, da bi razumel ali spregledal njihove napake, če le ne bodo žalile Boga.

Ali nas ne gane, da je apostol Janez, že prileten, največji del enega od svojih pisem posvetil prav spodbudam, naj se vedemo skladno s tem božjim naukom? Ljubezen, ki mora živeti med kristjani, se rodi iz Boga, ki je Ljubezen. Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga, in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Zadržal se je pri bratski ljubezni, kajti po Kristusu smo postali božji otroci: poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo.

Medtem, ko močno trka na našo vest, da bi postala bolj občutljiva za božjo milost, vztraja, da smo prejeli čudovit dokaz Očetove ljubezni do ljudi: V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Gospod je prevzel pobudo in nam prišel naproti. Dal nam je ta zgled, da bi skupaj z Njim šli služit drugim, da bi — rad to ponavljam — svoje srce velikodušno položili na tla, da bodo drugi hodili po mehkem in bo njihov boj zanje prijetnejši. Tako bi morali ravnati, ker smo postali otroci istega Očeta, tistega Očeta, ki nam je brez pomislekov izročil svojega nadvse ljubljenega Sina.

Sveti Leon Veliki pravi: “Z besedo bližnji ne moremo imenovati samo tistih, s katerimi nas povezujejo prijateljske ali sorodstvene vezi, temveč vse ljudi, ki imajo isto naravo kot mi … En sam Stvarnik nas je ustvaril, en sam Stvarnik nam je dal dušo. Vsi uživamo v istem nebu in istem zraku, istih dnevih in nočeh, in čeprav so nekateri dobri, drugi pa slabi, eni pravični in drugi krivični, je Bog kljub temu velikodušen in dobrohoten do vseh.”

Božji otroci se izoblikujemo z uresničevanjem te nove zapovedi; v Cerkvi se učimo služiti, ne pa da bi drugi služili nam. Tako najdemo moč, da lahko ljubimo človeštvo na nov način, ki ga bodo vsi opazili kot sad Kristusove milosti. Naše ljubezni ne moremo zmotno zamenjati s sentimentalno držo, niti z neko nejasno željo, da bi pomagali drugim in tako sebi dokazovali svojo večvrednost. Ljubezen pomeni živeti z bližnjim in — vztrajam — spoštovati božjo podobo v vsakem človeku ter si prizadevati, da bi jo videl tudi on in bi se tako znal obrniti h Kristusu.

Univerzalnost ljubezni zato pomeni univerzalnost apostolata; da zares prevedemo v dela veliko prizadevanje Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Če naj ljubimo tudi sovražnike — mislim na tiste, ki nas uvrščajo med svoje sovražnike, saj jaz za svojega sovražnika ne štejem nikogar in ničesar — potem imamo še večji razlog, da ljubimo tiste, ki so se le oddaljili, tiste, ki nam niso preveč simpatični, tiste, ki so zaradi njihovega jezika, kulture ali vzgoje videti kot pravo nasprotje tebe ali mene.