Seznam točk

Poskušajmo v globini srca gojiti gorečo željo, veliko vnemo, da bi dosegli svetost, čeprav vidimo, da smo polni bede. Ne prestrašite se: ob tem, ko napredujemo v notranjem življenju, jasneje zaznavamo osebne napake. Pomoč milosti se spremeni v nekakšno povečevalno steklo in celo najmanjše, skorajda nezaznavno zrnce prahu ali peska vidimo v velikanskih razsežnostih, ker je duša pridobila božjo občutljivost in celo najmanjša senca zmoti vest, ki ji je všeč samo božja čistost. Povej mu, sedaj, iz globine svojega srca: Gospod, zares želim biti svet, zares hočem biti tvoj dobri učenec in ti brezpogojno slediti. In takoj naredi sklep, da boš vsak dan obnavljal te velike ideale, ki te spodbujajo v tem trenutku.

Jezus, ko bi bili mi, ki se združujemo v tvoji ljubezni, vztrajni! Ko bi nam uspelo prenesti v dejanja ta hrepenenja, ki jih ti sam prebujaš v naših dušah! Pogosto se vprašajte: In jaz, zakaj sem na zemlji? Tako boste poskušali doseči popolno, z ljubeznijo napolnjeno dovršitev dela, ki ga vsak dan opravljate, ter pozornost na majhne stvari. Pogledali bomo zgled svetnikov: ljudje kakor mi, iz mesa in krvi, s pomanjkljivostmi in šibkostmi, ki pa so znali zmagati in se premagati zaradi božje ljubezni; opazovali bomo njihovo vedenje in kakor čebele, ki na vsakem cvetu naberejo najdragocenejši nektar, bomo izkoristili njihove boje. Vi in jaz se bomo prav tako naučili odkrivati mnoge kreposti v ljudeh, ki nas obdajajo — učijo nas o delu, o samoodpovedi, o veselju … — in ne bomo se preveč zadržali pri njihovih napakah; samo kadar bo to nujno potrebno, da bi jim pomagali z bratskim opominom.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.