Seznam točk

Na ta torek petega postnega tedna bomo nekaj trenutkov premišljevali o besedilih današnje maše, da bi znali razlikovati dobro pobožanstvenje od slabega pobožanstvenja. Govorili bomo o ponižnosti; to je namreč krepost, ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino.

Naša beda še preveč očitno izstopa. Ne govorim o naravnih omejitvah: o tolikih velikih hrepenenjih, o katerih človek sanja, a jih nikoli ne bo uresničil, pa čeprav samo zaradi pomanjkanja časa. Mislim na tisto, kar naredimo slabo, na padce, na zmote, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim nismo. Nenehno izkušamo našo osebno neučinkovitost. Toda včasih je videti, kakor da se je vse to združilo, se še očitneje izrazilo, da bi se zavedali, kako majhni smo. Kaj naj storimo?

Expecta Dominum, upaj v Gospoda; žívi iz upanja z ljubeznijo in z vero, nam predlaga Cerkev. Viriliter age, bodi možat. Kaj zato, če smo bitja, narejena iz blata, če svoje upanje položimo v Boga? In če duša v nekem trenutku utrpi padec, nazadovanje — ni nujno, da se zgodi — se ji odmeri zdravilo, kakor se v običajnem življenju naredi za telesno zdravje, potem pa — začeti znova!

Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost, uči apostol Peter. V kateremkoli obdobju, v katerihkoli človeških okoliščinah ne obstaja druga pot, da bi živeli božje življenje, kakor pot ponižnosti. Se morda Gospod veseli našega ponižanja? Ne. Kaj bi dosegel z našo pobitostjo ta, ki je ustvaril vse in ki ohranja in vodi vse, kar obstaja? Bog želi našo ponižnost, da se izpraznimo samih sebe, edinole zato, da bi nas lahko napolnil On; hoče, da mu ne bi postavljali ovir, da bi bilo — povedano po človeško — v našem ubogem srcu več prostora za njegovo milost. Kajti Bog, ki nas navdihuje k ponižnosti, je isti Bog, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. Naš Gospod nas naredi za svoje, nas pobožanstvi z dobrim pobožanstvenjem.

Osvobôdi me vsega, kar je hudobnega in zvijačnega v človeku. Mašno besedilo nam ponovno govori o dobrem pobožanstvenju: pred našimi očmi izpostavi slabo testo, iz katerega smo narejeni, z vsemi svojimi zlemi nagnjenji. Nato prosi: emitte lucem tuam, pošlji svojo luč in svojo resnico, ki sta me vodili privedli na tvojo sveto goro. Ni mi vam težko povedati, da sem bil ganjen, ko sem izgovarjal te besede iz speva pred evangelijem.

Kako se moramo vesti, da bi dosegli to dobro pobožanstvenje? Evangelij pravi, da Jezus po Judeji (…) ni hotel hoditi, ker so ga Judje skušali umoriti. On, ki bi z eno samo željo svoje volje lahko odstranil svoje sovražnike, ukrepa na človeški način. On, ki je bil Bog in bi njegova odločitev zadostovala, da bi spremenil te okoliščine, nam je zapustil očarljivo lekcijo: ni šel v Judejo. Njegovi bratje so mu rekli: Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela. Hoteli so, da bi naredil spektakel. Ali vidite? Prepoznate v tem učno uro dobrega pobožanstvenja in slabega pobožanstvenja?

Dobro pobožanstvenje: zaupajo naj vate vsi, ki poznajo tvoje ime, Gospod, pravi duhovnik pri darovanju, ne zapustiš namreč njih, ki te iščejo. Prihaja radost te ilovice, polne kovinskih sponk, kajti ni pozabil prošenj ubogih, ponižnih.

Dovolj je le nekaj potez božje ljubezni, ki se je utelesila, in njegova velikodušnost se dotakne naše duše, nas prižge, nas nežno spodbudi, da se pokesamo in da nas boli, ker je bilo naše ravnanje tolikokrat ozkosrčno in sebično. Jezusu Kristusu se ne zdi zamalo, da bi se ponižal in nas tako iz naše bede povzdignil v dostojanstvo božjih otrok, njegovih bratov. Ti in jaz pa, ravno nasprotno, pogosto postaneva neumno domišljava zaradi darov in talentov, ki sva jih prejela, dokler jih ne spremeniva v razlog, da se vsiljujeva drugim, kakor da bi bile zasluge za teh nekaj relativno dovršeno opravljenih del izključno najine: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Ko razmišljamo o božji izročitvi in njegovem ponižanju — govorim zato, da bi vsak pri sebi premišljeval o tem — se častihlepje in domišljavost napuha polnega človeka izkaže za nezaslišan greh, prav zaradi tega, ker posameznika pripelje do popolnega nasprotja od vzora, ki nam ga je pokazal Jezus Kristus s svojim ravnanjem. Počasi premišljujte: On se je ponižal, kljub temu, da je Bog. Človek, ki se prevzema zaradi svojega jaza, hoče sam sebe za vsako ceno povišati in ne prizna, da je narejen iz slabe lončenine.