Seznam točk

Satanov vzklik “non serviam” se je preveč razširil. — Ali ti ne čutiš plemenitega vzgiba, da bi vsak dan z močjo svoje molitve in delovanja rekel “serviam” — služil ti bom, zvest ti bom! —, katerega plodovitost naj preseže oni uporni klic?

Dobro. In kaj? — Ne razumem, zakaj se izmikaš tistemu delu za duše — če ni zaradi skritega napuha: misliš, da si popoln —, zato ker božji ogenj, ki te je pritegnil, poleg svetlobe in ognja, ki te navdušujeta, s svojim dimom včasih pokaže tudi na šibkost orodja.

Umazan in odpadel prah si. — Čeprav te dih Svetega Duha dvigne nad vse zemeljske stvari in naredi, da se zasvetiš kot bi bil iz zlata, ko v višavah odsevaš s svojo bednostjo nebeške žarke sonca pravičnosti, ne pozabi na siromaštvo svojega stanja.

En sam trenutek napuha bi te vrnil na zemljo in prenehal bi biti luč ter postal blato.

Ti … prevzeten? — Čemu?

Napuh? — Čemu? … Kmalu — čez nekaj let, dni — boš kup smrdljive mrhovine: črvi, zaudarjajoča tekočina, zamazane cunje mrtvaškega prta … in nihče na zemlji se ne bo več spomnil nate.

Zaradi napuha. — Si že mislil, da lahko vse postoriš sam. — Za trenutek te je zapustil, pa si padel. — Bodi ponižen in ne boš ostal brez njegove izjemne podpore.

Vidim te, pošteni kristjan — praviš, da to si —, kako poljubljaš sveto podobo, kako mrmraš ustno molitev, kako vpiješ na tiste, ki napadajo božjo Cerkev …, in celo, kako prejemaš svete zakramente.

A ne vidim, da bi se žrtvoval in se izogibal določenim … posvetnim pogovorom (upravičeno bi jih lahko tudi drugače označil!), niti da bi bil velikodušen s tistimi, ki so pod tabo … in tudi ne s Kristusovo Cerkvijo; niti da bi prenašal kakšno slabost svojega brata, se odpovedal svojemu napuhu v skupno dobro, pozabil na svojo čvrsto ukoreninjeno podobo sebičnosti in … še toliko reči!

Vidim te … — Ne vidim te … — Ti pa … praviš, da si kristjan? — Kako klavrno je tvoje dojemanje Kristusa!

“Deo omnis gloria.” — Bogu vsa slava. — To je odločno priznanje našega niča. On, Jezus, je vse. Mi ne veljamo nič brez Njega: nič.

Naše slavohlepje bi bilo prazna slava, bilo bi bogoskrunska kraja; “jaz” se ne sme pojaviti nikjer.

Brez mene ne morete ničesar storiti, je rekel Gospod. — To je rekel zato, da si ti in jaz ne bi prisvajala njegovih zaslug. — “Sine me, nihil! …”

Kako si drzneš uporabiti to iskro božje modrosti, svoj razum, za kaj drugega kot le za slavo svojega Gospoda?

Če cilj življenja ne bi bil božja slava, bi bilo to zaničevanja vredno, še več: bilo bi ostudno.