Seznam točk

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Toda ko dosežemo, kar ljubimo z vso dušo, ne bomo več iskali. Ali je svoboda izginila? me boste vprašali. Zagotavljam vam, da je svoboda takrat bolj učinkovita kot kdajkoli prej; ljubezen se namreč ne zadovolji z rutinskim izpolnjevanjem in ne gre skupaj z naveličanostjo ali apatijo. Ljubiti pomeni vsak dan ponovno začeti služiti z deli ljubezni.

Ponavljam in v vsakogar bi rad z ognjem vtisnil tole: svoboda in izročitev si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno podpirata. Svoboda se lahko izroči samo iz ljubezni; drugega načina ne vidim. To ni bolj ali manj posrečena besedna igra. V prostovoljni izročitvi, v vsakem trenutku tega predanega posvečanja svoboda prenavlja ljubezen in prenovitev pomeni biti nenehno mlad, velikodušen, zmožen velikih idealov in velikih žrtev. Spomnim se, da sem se razveselil, ko sem izvedel, da v portugalščini mladim rečejo os novos. In to tudi so. To anekdoto vam pripovedujem, ker sem dopolnil že precej let, toda ko pred oltarjem molim k Bogu mojega veselja in moje radosti, se počutim zelo mlad in vem, da se nikoli ne bom imel za starega; če namreč ostanem zvest mojemu Bogu, me bo ljubezen nenehno poživljala; kakor orlu se bo obnavljala moja mladost.

Iz ljubezni do svobode se zvežemo. Edino napuh tem vezem pripisuje težo verige. Resnična ponižnost, katere nas uči Tisti, ki je krotak in v srcu ponižen, nam kaže, da je njegov jarem prijeten in breme lahko: jarem je svoboda, jarem je ljubezen, jarem je edinost, jarem je življenje, ki nam ga je On pridobil na križu.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Gospod pričakuje velikodušna, resnično nenavezana srca. Uspelo nam bo, če popolnoma odvežemo močne vrvi ali fine niti, s katerimi smo privezani na naš jaz. Ne prikrivam vam, da takšna naravnanost zahteva neprestan boj, premagovanje svojega lastnega razuma in svoje volje, skratka odpoved, ki je bolj goreča kakor le opustitev najbolj zaželenih materialnih dobrin.

Ta nenavezanost, o kateri je govoril Učitelj in ki jo pričakuje od vseh kristjanov, nujno vključuje tudi zunanje izraze. Jezus Kristus coepit facere et docere: bolj kot z besedo, je svoj nauk oznanjal z deli. Rodil se je v hlevu, v največjem pomanjkanju, na slami v jaslih je prespal svoj prvi sen na zemlji. Kasneje, v letih njegovih apostolskih poti, se med mnogimi drugimi zgledi gotovo spomnite njegovega jasnega opomina enemu od tistih, ki so se ponudili, da ga bodo spremljali kot njegovi učenci: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. In nikoli ne nehajte v kontemplaciji opazovati tistega prizora iz evangelija, v katerem apostoli, da bi utolažili svojo lakoto, neko soboto po poti smukajo pšenično klasje.