Seznam točk

Ko razmišljam o tistih izmed vas, ki se ob minevanju let še vedno ukvarjate s sanjarjenjem, s praznimi in otročjimi sanjami, kakor Tartarin iz Taraskona med lovom na leve po hodnikih svoje hiše, tam, kjer ni ničesar drugega kot podgane ali komaj kaj več; ko mislim nanje, ponavljam, vas želim spomniti na veličino nadnaravne hoje v zvestem izpolnjevanju običajnih obveznosti vsakega dne, s temi boji, ki Gospoda navdajajo z veseljem in ki jih pozna samo On ter vsak izmed nas.

Prepričajte se, da običajno ne boste našli priložnosti za bleščeča junaška dejanja, med drugim zato, ker se po navadi ne pojavijo. Ne manjka pa vam priložnosti, da bi v malem, v normalnem dokazali ljubezen do Jezusa Kristusa. “Tudi v najmanjšem se pokaže veličina duše,” pravi sveti Hieronim. “Stvarnika ne občudujemo samo v nebesih in na zemlji, v soncu in v oceanu, v slonih, kamelah, volih, konjih, leopardih, medvedih in levih, temveč tudi v najmanjših živalih, kakor so mravlje, komarji, muhe, črvički in druge podobne živali, ki jih bolje razlikujemo po njihovih telesih kot po njihovih imenih: tako v velikih kot v malih občudujemo isto mojstrstvo. Tako duša, ki se izroči Bogu, v najmanjše stvari polaga enako gorečnost kot v večje.

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.