Seznam točk

Spodbujaj v svoji duši in v svojem srcu — v razumu in volji — duha zaupanja in predanosti ljubeči volji nebeškega Očeta … — Iz tega se rodi notranji mir, po katerem hrepeniš.

Kako naj bi bil miren, če pustiš, da te — kljub “sunkom” milosti — vlečejo tiste strasti, ki jih niti ne poskušaš obvladati?

Nebo sili navzgor, ti — samo ti, ne išči opravičil! — pa navzdol … — Na ta način se boš raztrgal.

Tako mir kot vojna sta znotraj nas.

Ni mogoče dospeti do zmagoslavja, do miru, če manjka lojalnosti in odločnosti, da zmagamo v bitki.

Zdravilo za tvoj nemir: potrpežljivost, pravilen namen in pogled na stvari z nadnaravne perspektive.

Nemudoma — saj je Bog s teboj! — odvrni od sebe strah in vznemirjenost duha … Korenito se izogni tem reakcijam, saj se tako samo pomnožijo skušnjave in poveča nevarnost.

Četudi se vse potaplja in končuje, četudi se dogodki strašno neprijetno vrstijo v nasprotju s pričakovanji, se z vznemirjanjem nič ne pridobi. Poleg tega se spomni zaupne prerokove molitve: “Gospod je naš Sodnik, Gospod je naš Zakonodajalec, Gospod je naš Kralj, On nas rešuje.”

— Moli jo pobožno, vsak dan, da svoje ravnanje prilagodiš načrtom Previdnosti, ki nas vodi v naše dobro.

Če se — s pogledom, uprtim v Boga — znaš ohraniti vedrega v skrbeh, če se naučiš pozabljati malenkosti, zamere in nevoščljivosti, si boš prihranil mnogo energije, ki jo potrebuješ za učinkovito delo v službi ljudi.

Tisti prijatelj nam je iskreno zaupal, da mu nikoli ni bilo dolgčas, ker nikdar ni ostal sam, brez našega Prijatelja.

— Večerilo se je, gosta tišina … Zelo živo si občutil božjo navzočnost … In v tej resničnosti, kakšen mir!

Goreč pozdrav brata te je v tistem popotnem okolju spomnil, da so poštene poti sveta odprte za Kristusa. Potrebno je le, da se zaženemo in jih prehodimo v osvajalnem duhu.

Da, Bog je ustvaril svet za svoje otroke, da bi v njem prebivali in ga posvečevali. Kaj čakaš?

Izredno srečen si. Včasih, ko se zaveš, da kak božji otrok Boga zapusti, občutiš — sredi svojega intimnega miru in veselja — ljubečo bolečino, grenkobo, ki ne razburja niti ne vznemirja.

— Dobro, toda … uporabi vsa človeška in nadnaravna sredstva zato, da bo reagiral … in z gotovostjo zaupaj v Jezusa Kristusa! Tako se vode vselej vrnejo v svojo strugo.

Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari — čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva — ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti “iztekle” se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.

Še vedno so v tebi raztresenost in napake in to te boli! Istočasno hodiš z veseljem, od katerega se zdi, da se boš razpočil.

Zaradi tega, ker te bolijo — bolečina iz ljubezni —, ti tvoji porazi več ne jemljejo miru.