Seznam točk

V božičnem času mi je všeč gledati podobe Deteta Jezusa. V teh podobah se nam Gospod kaže majhnega, kar me spomni na to, da nas Bog kliče, da se je Vsemogočni hotel pokazati šibkega, da je hotel pokazati, da potrebuje človeka. Iz betlehemske zibelke Kristus meni in tebi govori, da naju potrebuje, spodbuja naju k pristnemu krščanskemu življenju, življenju predajanja, dela, veselja.

Nikoli ne bomo res dobre volje, če resnično ne posnemamo Jezusa, če nismo, kot on, ponižni. Ponovno poudarjam: ste videli, kje se skriva Božja veličina? V jaslih, v plenicah, v votlini. Odrešenjska učinkovitost more delovati v nas le skozi ponižnost, če nehamo misliti nase in se odgovorno zavedamo potrebe, da delamo za druge.

Včasih se zgodi, tudi med dobrimi ljudmi, da pride do osebnih konfliktov, ki na koncu povzročijo resne skrbi, vendar nimajo nobene objektivne osnove. Njihov izvor je zakoreninjen v pomanjkanju poznavanja samega sebe, kar vodi do napuha, do želje postati središče pozornosti in odobravanja vseh ljudi, do skrbi, da ne napravimo slabega vtisa, do tega, da nam ni dovolj delati dobro in se ne izpostavljati, do hrepenenja po osebni gotovosti. Tako mnoge duše, ki bi lahko uživale v čudovitem miru, ki bi lahko okušale neizmerno radost, zaradi ponosa in prevzetnosti postanejo nesrečne in nerodovitne.

Kristus je bil iz srca ponižen. Vse svoje življenje ni hotel zase ničesar posebnega, nobenega privilegija. Čisto naravno, kot vsak človek, je prebil devet mesecev pod srcem svoje Matere. Gospod je dobro vedel, da ga je človeštvo silno potrebovalo. Zaradi tega si je neznansko želel priti na zemljo, da bi odrešil vse duše, vendar se ni prenaglil. Prišel je ob svojem času, kot pridejo na svet ostali ljudje. Od spočetja pa do rojstva nihče — razen svetega Jožefa in svete Elizabete —, ne zazna tega čuda: da Bog prihaja med ljudi.

Božič je obdan tudi s čudovito preprostostjo: Gospod prihaja brez spremstva, nepoznan. Na zemlji sta samo Jožef in Marija deležna Božje pustolovščine. Kasneje tudi pastirji, ki jih angeli obvestijo. In potem še modri z Vzhoda. Na ta način je potrjen transcendentni dogodek, v katerem se združita nebo in zemlja, Bog in človek.

Kako je mogoče, da nam srce otrdi, da se tako navadi na te prizore? Bog se poniža zato, da bi se mu lahko približali, da bi mu njegovo ljubezen vračali z našo, da se naša svoboda ukloni ne samo njegovi veličastni moči ampak tudi njegovi čudoviti ponižnosti.

Veličina Deteta, ki je Bog: njegov Oče je Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, in On je tam, v jaslih, quia non erat eis locus in diversorio, ker ni bilo na zemlji drugega prostora zanj, ki je gospodar vsega stvarstva.

Kakor vsak krščanski praznik, je tudi današnji še posebej praznik miru. Oljčne veje s svojo simboliko obujajo prizor iz Prve Mojzesove knjige: Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. Prikliče nam v spomin, da je zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom potrjena in postavljena v Kristusu, kajti on je naš mir. V tej čudoviti enosti in povzetku starega v novem, kar je značilno za liturgijo naše svete katoliške Cerkve, danes beremo naslednje besede, polne globokega veselja: Hebrejski otroci so šli z oljčnimi vejami Gospodu naproti in mu vzklikali: Hozana na višavah!

Vzklikanje Jezusu Kristusu se prepleta v naši duši s tistimi pozdravnimi vzkliki ob njegovem rojstvu v Betlehemu. Ko je šel naprej, piše sv. Luka, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!

Pax in coelo, mir v nebesih. Vendar poglejmo tudi po svetu: zakaj ni miru na zemlji? Ne, na zemlji ni miru, samo videti je mirno, je le uravnotežen strah, so le krhki dogovori. Tudi v Cerkvi ni miru, ostre napetosti cefrajo belo oblačilo Kristusove neveste. V mnogih srcih manjka miru in neuspešno skušajo zapolniti nemir duše s stalnim letanjem; z malimi užitki, ki ne prinašajo zadovoljstva, saj vedno pustijo grenak priokus žalosti.

"Palmove veje," piše sv. Avguštin, "so simbolna proslavitev, ker predstavljajo zmago. Gospod je bil tik pred tem, da zmaga, s smrtjo na križu. V znamenju križa bo zmagal nad hudičem, princem smrti." Kristus je naš mir, ker je zmagal; zmagal pa je, ker se je boril v hudem boju proti nakopičeni zlobi v človeških srcih.

Kristus, ki je naš mir, je tudi naša Pot. Če hočemo mir, mu moramo slediti. Mir je posledica vojne, boja, tistega duhovnega, intimnega boja, ki ga mora vsak kristjan bojevati proti vsemu, kar v njegovem življenju ni od Boga: proti napuhu, čutnosti, sebičnosti, površinskosti, ozkosrčnosti. Zaman je klicanje k zunanji pomiritvi, če pa v dnu duše vest ni mirna, iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.

Liturgija cvetne nedelje postavlja v usta kristjanov to pesem: Na stežaj se odprite starodavne duri, da vstopi Kralj veličastva! Kdor se zapre v trdnjavo lastnega samoljubja, se ne bo podal na bojno polje. Če pa dvigne vrata trdnjave in dovoli, da vstopi Kralj miru, bo z Njim stopil na plan v boj proti vsej tej revščini, ki zamegljuje pogled in napravlja vest neobčutljivo.

Odprite starodavne duri. V krščanstvu zahteva po bojevanju ni nova. Je večna resnica. Brez boja ne dosežemo zmage; brez zmage ne dosežemo miru. Brez miru bi človeško veselje bilo le navidezno, ponarejeno, brezplodno veselje, ki se ne prenaša v pomoč ljudem, ne v dela usmiljenja in pravičnosti, odpuščanja in sočutja, ne v služenje Bogu.

Sedaj se zdi, da so se mnogi tako znotraj kot zunaj Cerkve, zgoraj in spodaj, odpovedali boju — tej osebni vojni proti lastnemu omahovanju —, ter se z orožjem in opremo predali suženjstvu, ki ponižuje dušo. Kristjani bomo vedno v tej nevarnosti.

Zato je potrebno, da se stalno obračamo k presveti Trojici, da bo usmiljena z nami. Ko govorim o teh stvareh, me vedno pretrese omemba Božje pravičnosti. Zatekam se v njegovo usmiljenje, njegovo sočutje, da bi ne gledal na naše grehe, ampak na zasluge Kristusa in njegove svete Matere, ki je tudi naša Mati, na zasluge očaka svetega Jožefa, ki je zanj skrbel, na zasluge vseh svetnikov.

Kristjan lahko živi v gotovosti, da ga bo Bog držal za desnico, če se bo le hotel bojevati, kot beremo pri današnji praznični maši. Jezus, ki stopa v Jeruzalem, ko sedi na ubogem osličku, Kralj miru, je rekel: nebeško kraljestvo si s silo utira pot in močni ga osvajajo. Ta moč se ne kaže v nasilju proti drugim: je trdnost, s katero se bojujemo proti lastnim šibkostim in bedam; je pogum, da ne zakrijemo osebnih nezvestob; je drznost, da izpovemo svojo vero tudi v okolju, ki nam je nasprotujoče.

Tako včeraj kot danes se od kristjana pričakuje junaštvo. Junaštvo v velikih bitkah, če je potrebno. Junaštvo — to bo najbolj običajno —, v majhnih vsakodnevnih spopadih. Kadar se stalno borimo, z ljubeznijo in na ta navidez nepomembni način, stoji Gospod svojim otrokom vselej ob strani, kakor ljubeč pastir: Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav … Varno bodo živele na svoji zemlji. Tedaj bodo spoznale, da sem jaz Gospod, ko bom zlomil palice njihovega jarma in jih rešil iz rok tistih, ki so jih zasužnjili.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.

Živeti v Jezusovem Srcu in se z njim tesno povezati tako pomeni, da se spremenimo v Božje bivališče. Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, nam je oznanil Gospod. In Kristus in Oče v Svetem Duhu prideta v dušo in prebivata v njej.

Ko — najsi čisto malo — razumemo te temelje, se naše bivanje spremeni. Čutimo lakoto po Bogu in za svoje vzamemo besede iz psalma: Moj Bog, vneto te iščem, mojo dušo žeja po tebi, moje telo medli po tebi, kot suha zemlja brez vode. In Jezus, ki spodbuja naše hrepenenje, nam prihaja naproti, rekoč: če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Ponuja nam svoje Srce, da bi tam našli počitek in moč. Če sprejmemo njegov klic, bomo odkrili, da so njegove besede resnične, in naša lakota in žeja se bosta povečali, dokler si ne bomo želeli, da bi imel Bog v našem srcu kraj počitka ter bi ne oddaljil od nas svoje toplote in luči.

Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Malo smo se nagnili nad ogenj Božje ljubezni; pustimo, da njegov zagon premakne naše življenje, čutímo navdušenje, da ta Božji ogenj ponesemo z enega konca sveta na drugega, da ga pokažemo ljudem, ki nas obdajajo; tako bodo tudi oni spoznali Kristusov mir in z njim našli srečo. Kristjan, ki živi združen z Jezusovim Srcem, ne more imeti drugih ciljev: mir v družbi, mir v Cerkvi, mir v lastni duši, mir Boga, ki se bo dovršil, ko pride k nam njegovo kraljestvo.

Marija, Regina pacis, kraljica miru, ker si verovala, da se bo izpolnilo angelovo oznanjenje, pomagaj nam rasti v veri, biti trdni v upanju, poglabljati našo ljubezen. Kajti to želi danes od nas tvoj Sin, ko nam razkriva svoje presveto Srce.