Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Jezus je sejalec, sem vam pravil na začetku. Njegovo Božjo setev nadaljujejo kristjani. Kristus stisne pšenico v svojih ranjenih rokah, jo napoji s svojo krvjo, jo očisti in vrže v brazdo, v svet: vsako zrno posebej, da bo vsak kristjan, v svojem okolju, pričal o plodnosti Gospodove smrti in vstajenja.

Če smo v Gospodovih rokah, se moramo prepojiti z njegovo krvjo, pustiti, da nas raztrosi po zraku, sprejeti táko življenje, kot Bog hoče. In prepričati se moramo, da je potrebno seme zakopati in da mora umreti, če hočemo, da obrodi. Potem se dvigne steblo in prikaže klas. Iz klasa nastane kruh, ki ga Bog spremeni v Kristusovo telo. Tako smo spet združeni z Jezusom, našim sejalcem. Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Ne pozabimo, da ni sadov, če ni predhodne setve: potrebno je, da velikodušno širimo Božjo besedo, da ljudje spoznajo Kristusa in ko ga spoznajo, da so lačni Njega. Praznik sv. Rešnjega telesa — kruha življenja —, je lepa priložnost, da premišljujemo o lakotah, ki jih je občutiti med ljudmi: lakota po resnici, pravici, edinosti in miru. O lakoti po miru bomo ponovili s svetim Pavlom: Kristus je naš mir, pax nostra. Želje po miru nas morajo spominjati, da je Jezus pot, resnica in življenje. Tistim, ki si želijo edinosti, bomo predstavili Kristusa, ki prosi, da bi bili consummati in unum, popolnoma eno. Lakota po pravici nas mora pripeljati do prvotnega izvira složnosti med ljudmi: biti in spoznati se kot Božji otroci, kot bratje med seboj.

Mir, resnica, edinost, pravica. Kako težko je včasih premostiti ovire, ki nam onemogočajo sožitje! Kljub temu smo kristjani poklicani, da izvedemo veliki čudež bratstva: da dosežemo, z Božjo pomočjo, da se ljudje vedejo krščanstvu primerno, nosijo bremena drug drugemu, doživljajo zapoved ljubezni, ki je vez popolnosti in izpolnitev postave.

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. Ljudje ter njihovo življenje in sreča so tako pomembni, da se sam Božji Sin izroči za njihovo rešitev, očiščenje, povišanje. "Kdo ne bi ljubil tako ranjenega Srca?" se je ob tem spraševala kontemplativna duša. In dalje: "Kdo ne bi na ljubezen odgovarjal z ljubeznijo? Kdo ne bi objel tako čistega Srca? Mi, ki smo iz mesa, bomo ljubezen vračali z ljubeznijo, objeli našega ranjenca, ki so mu brezbožniki prebodli roke in noge, stran in Srce. Prosimo ga, naj blagovoli naše srce povezati z vezjo svoje ljubezni in ga raniti s sulico, kajti še vedno je trdo in nespokorjeno."

To so misli, čustva in besede, ki so jih zaljubljene duše od nekdaj namenjale Jezusu. Če pa naj bi razumeli ta jezik, da bi zares poznali človeško srce in Kristusovo Srce in Božjo ljubezen, sta potrebni vera in ponižnost. V veri in ponižnosti nam je sveti Avguštin zapustil svetovno znane besede: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."

Kadar pozabimo na ponižnost, se človek poskuša polastiti Boga, vendar ne na Božji način, ki nam ga je omogočil sam Kristus z besedami: vzemite in jejte, to je moje telo, temveč tako, da skuša Božjo veličino stlačiti v človeške okvire. Razum, ta hladni in slepi razum, ki ni razum, ki izhaja iz vere, niti prava razumnost človeka, zmožnega uživati in ljubiti stvari, se sprevrže v krivičnost tistega, ki vse podreja svojim skromnim izkušnjam, ki zmanjšajo nadnaravno resničnost in človeško srce prekrijejo s skorjo, neobčutljivo za vzgibe Svetega Duha. Naš ubogi razum bi bil izgubljen, če ne bi Bog s svojo usmiljeno močjo prebil meja naše bede: Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Duša pa ponovno zažari v luči in se napolni z veseljem, zaradi obljub Svetega pisma.

Z vami imam načrte blaginje in ne nesreče, je Bog oznanil skozi usta preroka Jeremija. Liturgija te besede pripisuje Jezusu, kajti v Njem se nam z vso jasnostjo pokaže, da nas Bog ljubi na ta način. Ne pride, da bi nas obsodil, nam očital naše pomanjkljivosti in našo omejenost; pride, da bi nas rešil, nam odpustil, nas opravičil, nam prinesel mir in veselje. Če odkrijemo ta čudoviti odnos Gospoda do Njegovih otrok, se bodo naša srca gotovo spremenila in spoznali bomo, da se pred našimi očmi odpira povsem nov pogled, poln smisla, globine in luči.

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.