Seznam točk

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Kristus nam je dokončno pokazal pot te ljubezni do Boga; apostolat je prekipevajoča Božja ljubezen, ki se daje za druge. Notranje življenje vključuje tudi rast v povezanosti s Kristusom po kruhu in besedi. In apostolsko prizadevanje je točen, primeren in potreben izraz notranjega življenja. Ko okušamo Božjo ljubezen, čutimo težo duš. Ne gre ločevati notranjega življenja in apostolata, kot tudi v Kristusu ni mogoče ločevati njegove narave Boga-Človeka ter naloge Odrešenika. Beseda se je hotela učlovečiti, da bi rešila ljudi, da bi jih povezala v eno z Njim. To je razlog Njegovega prihoda na svet: ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, kot molimo v veri.

Za kristjana je apostolat nekaj naravnega, ni nekaj dodatnega, obstranskega, tujega njegovim vsakodnevnim dejavnostim in poklicnemu delu. To sem neprenehoma ponavljal, odkar je Gospod določil, naj pride na svet Opus Dei! Gre za to, da posvečujemo običajno delo, da se pri tem posvečujemo in da posvečujemo druge z opravljanjem svojega poklica, vsak v svojih okoliščinah.

Apostolat je za kristjana kot dihanje; Božji otrok ne more živeti brez tega duhovnega utripa. Današnji praznik nas spominja na to, da je prizadevanje za duše ljubezniva zapoved našega Gospoda, ki nas ob odhodu v slavo kot svoje priče pošilja po vsem svetu. Velika je naša odgovornost; kajti biti Kristusova priča pomeni v prvi vrsti to, da se trudimo živeti po njegovem nauku, da si prizadevamo, da naše ravnanje spominja na Jezusa in obudi njegovo čudovito podobo. Vesti se moramo tako, da bodo drugi o nas lahko rekli: ta je kristjan, ker ne sovraži, ker zna razumeti, ker ni fanatik, ker obvladuje nagone, ker je požrtvovalen, ker izkazuje občutje miru, ker ljubi.