Seznam točk

Sveta maša nas na ta način postavi pred poglavitne skrivnosti vere, ker je dar Trojice Cerkvi. S tem lahko razumemo, da je maša središče in korenina duhovnega življenja kristjana. Je cilj vseh zakramentov. Pri maši se v polnost usmerja življenje milosti, ki je bila položena v nas pri svetem krstu in raste utrjena po sveti birmi. "Ko sodelujemo pri evharistiji," piše sv. Ciril Jeruzalemski, "občutimo Božje poduhovljenje Svetega Duha; ne samo da nas upodobi po Kristusu, kot se to zgodi s svetim krstom, ampak nas zedini s Kristusom v celoti in nas pridruži v njegovo polnost."

Izliv Svetega Duha ob zedinjenju s Kristusom nas privede do priznanja, da smo Božji otroci. Tolažnik, ki je ljubezen, nas uči stapljanja v tej kreposti vsega našega življenja; in consummati in unum, popolnoma eno v Kristusu, moremo biti med ljudmi, kar sv. Avguštin trdi o evharistiji: "znak edinosti, vez ljubezni".

Nič novega ne odkrijem, če rečem, da imajo nekateri kristjani zelo revno sliko o sveti maši; drugim je le zunanji obred, če že ne družbeni običaj. Naša bedna srca so zmožna pač rutinsko doživljati največji Božji dar ljudem. Pri maši, pri tej maši, ki jo zdaj obhajamo, prisostvuje na poseben način, ponavljam, presveta Trojica. Odgovor na tako veliko ljubezen zahteva od nas popolno predanost telesa in duše: slišimo Boga, mu govorimo, ga vidimo, ga okušamo. In ko besede ne zadoščajo, pojemo, nagovarjamo jezik — Pange, lingua! —, naj slavi, v prisotnosti vsega človeštva, Božjo veličino.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.

Jezus je pot, posrednik; z Njim vse; brez Njega nič. Po Kristusu naučeni si upamo Vsemogočnemu reči naš Oče: tistemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, ki je naš prisrčni Oče, ki nas čaka, vsakega izmed nas, da se neprenehoma vračamo k njemu kot novi in stalni izgubljeni sin.

Ecce Agnus Dei … Domine, non sum dignus … Gospoda bomo prejeli. Pri sprejemih zemeljskih osebnosti je razsvetljeno, glasba, večerne obleke. Pa pri sprejemih Gospoda? Kako se moramo pripraviti? Smo kdaj pomislili, kako bi se vedli, če bi mogli iti k obhajilu le enkrat v življenju?

Ko sem bil otrok, še ni bilo v navadi pogostno prejemanje obhajila. Spomnim se, kako so se pripravljali: poskrbeli so za dušo in telo. Najboljša obleka, lepo počesani, umiti in morda z nekaj parfuma … detajli vredni zaljubljencev, nežnih in čvrstih duš, ki znajo z ljubeznijo vračati Ljubezen.

S Kristusom v duši se konča sveta maša: blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha nas spremlja ves dan pri naši preprosti in običajni nalogi posvečevanja vseh plemenitih človeških dejavnosti.

Z udeležbo pri sveti maši se boste naučili vzpostaviti stik z vsako izmed Božjih oseb: z Očetom, ki rodi Sina; s Sinom, ki je rojen iz Očeta; s Svetim Duhom, ki izhaja iz obeh. Če smo v stiku s katero koli izmed vseh treh oseb, smo v stiku z enim samim Bogom. Če smo v stiku z vsemi tremi, s Sveto trojico, smo prav tako v stiku z edinim in pravim Bogom. Ljubite mašo, otroci moji, ljubite mašo. In bodite lačni obhajila, pa čeprav ste mrzli, čeprav se ne morete ogreti: prejmite obhajilo z vero, z upanjem, z gorečo ljubeznijo.

Ko je Gospod pri zadnji večerji postavil sveto evharistijo, je bila noč, "kar je pomenilo," razlaga sveti Janez Zlatousti, "da se je čas dopolnil". Noč je padala na zemljo, ker so se stari obredi, stara znamenja o neskončnem Božjem usmiljenju do človeštva, izpolnili v polnosti in odpirala se je nova pot do pravega jutra, do nove pashe. Evharistija je bila postavljena v noči, da je že vnaprej pripravljala vstajenjsko jutro.

Tudi v svojih življenjih bomo pripravili to svitanje. Vse odsluženo, škodljivo in neuporabno — malodušje, nezaupljivost, žalost, strahopetnost —, vse to je treba vreči ven. Sveta evharistija vpelje Božje otroke v Božjo novost, in moramo odgovoriti in novitate sensus, s prenovitvijo vsega našega čutenja, vsega našega delovanja. Dobili smo nov izvor energije, močno korenino, cepljeno v Gospodu. Ne moremo se vrniti k staremu kvasu mi, ki imamo kruh sedanjosti in večnosti.