Seznam točk

Od tistega časa, leta 1935, sem imel navado pogosto obiskovati Marijina svetišča in to mi je dalo priložnost za razmišljanje in meditacijo o resnični ljubezni toliko kristjanov do Jezusove Matere; in vedno sem bil prepričan, da je ta naklonjenost odgovor na ljubezen, da gre za izkazovanje otroške hvaležnosti. Kajti Marija je zelo povezana z največjim dokazom Božje ljubezni: z utelešenjem Besede, ki je postala človek kot mi in nosila naše stiske in grehe. Marija, zvesta Božjemu poslanstvu, za katerega je bila ustvarjena, se je in se še vedno neprestano daje v služenje ljudem, ki smo vsi poklicani, da bi bili bratje njenega Sina Jezusa; in tako je Božja Mati zdaj tudi zares Mati vseh ljudi.

Tako je, ker je tako hotel Gospod. In Sveti Duh je določil, naj ostane zapisano, da bi veljalo za vse rodove: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejme Marijo v svoj dom in v svoje življenje. Duhovni pisci so v teh besedah svetega Evangelija videli povabilo za vse kristjane, naj tudi mi postavimo Marijo v svoje življenje. Ta razlaga je nekako skoraj odveč. Marija brez dvoma želi, da kličemo k njej, se ji bližamo z zaupanjem, se zatekamo v njeno materinstvo s prošnjo, naj se pokaže kot naša Mati.

Vendar je Ona mati, ki se ne pusti prositi, ki celo prehiti naše prošnje, ker ve, kaj potrebujemo, in nam hitro pride na pomoč ter z deli dokazuje, da se nenehno spominja svojih otrok. Ko si vsak od nas prikliče pred oči svoje življenje in pomisli, kako se v njem odraža Božje usmiljenje, lahko odkrije nešteto razlogov, da se na prav poseben način čuti Marijinega otroka.

Na spontan, naraven način se v nas zbudi želja, da bi bili blizu Božji Materi, ki je tudi naša Mati; da bi se obračali k njej, tako kot se obračamo k živi osebi, saj Ona nikoli ni bila podvržena smrti, temveč je z dušo in telesom ob Bogu Očetu, ob svojem Sinu in ob Svetem Duhu.

Zato, da bi razumeli Marijino vlogo v krščanskem življenju, da bi nas privlačila in bi z otroško ljubeznijo iskali njeno ljubeznivo spremstvo, ne potrebujemo velikih besed, čeprav je skrivnost Božjega materinstva vsebinsko tako bogata, da o njej nikoli ne bomo dovolj premišljevali.

Katoliška vera je znala v Mariji prepoznati privilegirano znamenje Božje ljubezni. Bog nas že zdaj imenuje svoje prijatelje, njegova milost deluje v nas, nas očiščuje greha, nam daje moč, da bi v slabostih, lastnih nekomu, ki je še vedno prah in beda, mogli že zdaj na neki način odsevati Kristusov obraz. Nismo zgolj brodolomci, ki jim je Bog obljubil rešitev, marveč se ta rešitev v nas že vrši. Naš odnos z Bogom ni odnos slepega, ki hlepi po svetlobi, a stoka v žalosti zaradi teme, temveč odnos otroka, ki ve, da ga Oče ljubi.

O tej prisrčnosti, tem zaupanju in tej gotovosti nam govori Marija. Zato gre njeno ime tako naravnost do srca. Odnos vsakogar izmed nas do lastne matere nam je lahko vzor in smernica pri odnosu do Gospe sladkega imena, Marije. Boga moramo ljubiti z istim srcem, s katerim ljubimo svoje starše, svoje brate in sestre, druge člane družine, svoje prijatelje ali prijateljice; drugega srca nimamo. S tem istim srcem pa moramo stopiti v odnos z Marijo.

Kako se običajen sin ali hči vedeta do svoje matere? Na sto načinov, a vedno z ljubeznijo in zaupanjem. Z ljubeznijo, ki bo ob vsaki priložnosti dobila drugačno obliko, pogojeno z življenjem samim; vendar te oblike nikdar niso nekaj hladnega, temveč prijetne domače navade, majhne vsakodnevne pozornosti, ki jih otrok mora imeti z materjo in jih mati pogreša, če otrok kdaj pozabi nanje: poljub ali nežnost ob odhodu ali prihodu domov, majhno darilce, nekaj prisrčnih besed.

V naših odnosih z nebeško Materjo tudi obstajajo smernice otroške pobožnosti, ki dajejo obliko našemu običajnemu ravnanju z Njo. Mnogi kristjani vzamejo za svojega stari običaj škapulirja ali pa privzamejo navado, da pozdravljajo — ni potrebna beseda, zadostuje misel —, Marijine podobe, ki jih najdemo v vsakem krščanskem domu in ki krasijo ulice tolikerih mest. Mnogi živijo čudovito molitev rožnega venca, v kateri se duša ne naveliča ponavljanja vedno istih reči, kot se tudi zaljubljenci ne naveličajo drug drugega, in v kateri se naučimo podoživljati osrednje trenutke Gospodovega življenja; ali pa Gospe posvetijo en dan v tednu — navadno ravno tega, na katerega smo zdaj zbrani, soboto —, ter ji izkažejo kakšno majhno pozornost in še posebej premišljujejo o njenem materinstvu. Obstajajo še številne druge marijanske pobožnosti, ki jih zdaj ni treba vseh naštevati. Ni potrebno, da so vse vključene v življenje vsakega kristjana — rasti v nadnaravnem življenju je nekaj povsem drugega kot zgolj kopičiti pobožnosti —, vendar moram hkrati povedati, da ne uživa polnosti vere, kdor ne živi vsaj katere od njih, kdor vsaj na kakšen način ne izraža ljubezni do Marije.

Kdor meni, da so pobožnosti do presvete Device presežene, daje občutek, da je izgubil globok krščanski smisel, ki ga imajo v sebi, da je pozabil vir, iz katerega prihajajo: vero v načrt odrešenja Boga Očeta, ljubezen do Boga Sina, ki je postal pravi človek in se je rodil iz žene, zaupanje v Boga Svetega Duha, ki nas posvečuje s svojo milostjo. Marijo nam je dal Bog in nimamo pravice, da bi jo zavračali, temveč se ji moramo bližati z ljubeznijo in veseljem otrok.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.