Seznam točk

Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Dei coeli commorabitur, prebivati v Božjem varstvu, živeti z Bogom: to je tvegana gotovost kristjana. Prepričani moramo biti, da nas Bog sliši, da je stalno pozoren na nas; tako bo naše srce napolnil mir. Vendar je živeti z Bogom brez dvoma tvegano, ker se Bog ne zadovolji z deležem, hoče vse. Približati se mu pa pomeni biti pripravljen na novo spreobrnitev, na novo popravo, na bolj pozorno poslušanje Njegovih navdihov, svetih želja, ki nam jih vzbuja v naši duši, in jih udejanjiti.

Od naše prve zavestne odločitve, da bomo celovito živeli Kristusov nauk, smo brez dvoma že veliko napredovali na poti zvestobe do njegove besede. Vendar, ali ni res, da nam je ostalo še mnogo dela? Ali ni res, da je ostalo predvsem mnogo napuha? Potrebne so — brez dvoma —, nova sprememba, polnejša vdanost, globlja ponižnost, da bo z manjšanjem našega samoljubja v nas rasel Kristus, kajti illum oportet crescere, me autem minui, on mora rasti, jaz pa se manjšati.

Ne moremo stati na mestu. Treba je iti naprej proti cilju, ki nam ga je nakazal sveti Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Cilj je visok in nadvse plemenit: poistovetenje s Kristusom, svetost. Vendar ni druge poti, če hočemo živeti skladno z Božjim življenjem, ki ga je Bog po krstu začel v naših dušah. Korak naprej je napredovanje v svetosti; korak nazaj pomeni odklanjati normalen razvoj krščanskega življenja. Kajti ogenj Božje ljubezni je treba vzdrževati, vsak dan mora rasti in se ukoreninjati v duši; ogenj pa ostaja živ, tako da stalno zajema kaj novega. Zato če se ne širi, potem že ugaša.

Spomnite se besed svetega Avguština: "Če rečeš dovolj, si izgubljen. Pojdi vedno po več, hôdi, stalno napreduj. Ne ostajaj na istem mestu, ne hodi nazaj, ne zahajaj na stranpota."

Postni čas nas postavlja pred ta temeljna vprašanja: ali napredujem v zvestobi do Kristusa? V želji po svetosti? V apostolski velikodušnosti v vsakdanjem življenju, v svojem rednem delu med svojimi tovariši v poklicu?

Vsak naj, brez besed, odgovori na ta vprašanja in spoznal bo, kako je potrebna nova sprememba, da bi Kristus živel v nas, da bi njegova podoba brez madeža odsevala v našem vedenju.

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. To nam Kristus znova govori, na uho, zaupno: Križ vsak dan. "Ne samo," piše sveti Hieronim, "v času preganjanj, ali ko se pojavi možnost mučeništva, ampak v vsakem položaju, vsakem delu, v vsaki misli, vsaki besedi, zanikajmo vse, kar smo bili prej in priznajmo, kar smo sedaj, saj smo se prerodili v Kristusu."

Te misli niso nič drugega kot odmev apostolovih besed: Nekoč ste bili namreč tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči! Sad luči je namreč v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Iščite, kar je všeč Gospodu!

Spreobrnitev je stvar trenutka, posvečevanje je naloga vsega življenja. Božje seme ljubezni, ki ga je Bog položil v naše duše, si želi zrasti, se izraziti v delih, obroditi sadove, ki bodo vsak trenutek všečni Gospodu. Zato je treba biti pripravljen na ponoven začetek, na ponovno odkrivanje — v novih razmerah našega življenja —, luči, zagona prvega spreobrnjenja. To je razlog, da se pripravimo z globokim spraševanjem, s prošnjo Gospodu, da bi ga bolje spoznali in da bi bolje spoznali sami sebe. Ni druge poti, če se hočemo ponovno spreobrniti.

Podoživeli smo dramo Kalvarije. Upal bi si jo imenovati prvo in prvotno mašo, ki jo je daroval Jezus Kristus. Bog Oče izroča svojega Sina v smrt. Jezus, edinorojeni Sin, se oklene lesa križa, na katerem bo usmrčen; Oče sprejme njegovo daritev: kot sad križa se nad človeštvo razlije Sveti Duh.

V tragediji Kristusovega trpljenja se dovršujeta naše življenje in celotna zgodovina človeštva. Veliki teden ne more biti omejen zgolj na spomin, saj je premišljevanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki se nadaljuje v naših dušah; kristjanova dolžnost je biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam. Vsi smo bili s krstom postavljeni za duhovnike svojega obstoja, da bi darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu, da bi vsako izmed naših dejanj izvršili v duhu poslušnosti Božji volji in s tem ovekovečili poslanstvo Boga-Človeka.

Kot nasprotje nas to pripelje do naših nesreč, do naših osebnih napak. Ta ugotovitev nam ne sme vzeti poguma, niti nas uvrstiti med dvomljivce, ki so se odpovedali visokim ciljem. Gospod nas namreč vabi take, kakršni smo, da bi bili deležni njegovega življenja, da bi se borili, da bi bili sveti. Svetost, kolikokrat izgovorimo to besedo, kot da bi bila le prazen odmev! Za nekatere je celo nedosegljiv ideal, asketska fraza, ne pa stvaren cilj, živa resničnost. Prvi kristjani niso mislili tako, ko so se med seboj imenovali z besedo sveti, povsem naravno in zelo pogosto: pozdravite … vse svete, pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu.

V tem trenutku, na Kalvariji, ko je Jezus že mrtev in se še ni razodel v zmagoviti slavi, je dobra priložnost, da pregledamo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje šibkosti in z zaupanjem v Božjo moč naredimo sklep, da bomo vlagali ljubezen v svoje vsakdanje reči. Izkušnja greha nas mora pripeljati do kesanja, do bolj dozorele in globlje odločitve za zvestobo, za resnično poistovetenje s Kristusom, za vztrajanje, pa naj bo še tako težko, v tem duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencev — brez izjem —, ki nas spodbuja k temu, da smo sol in luč sveta.

Spomnil bi rad, čeprav na kratko, na nekatere vidike sedanjega Kristusovega življenja — Iesus Christus heri et hodie; ipse et in saecula —, saj na tem temelji celotno krščansko življenje. Če se ozremo okrog sebe in razmislimo o poteku človeške zgodovine, bomo opazili napredek in izboljšave. Znanost je povzročila, da se človek bolj zaveda svoje moči. Tehnika obvladuje naravo v večji meri kot v preteklih obdobjih in omogoča, da človeštvo sanja o višji stopnji kulture, materialne blaginje in enotnosti.

Morda bo kdo čutil potrebo, da ta opis dopolni in opozori, da ljudje zdaj trpijo krivice in vojne, celo hujše kot v preteklosti. V bistvu bi imel prav. Vendar bi jaz ob takem razmišljanju vseeno raje spomnil na to, da v verskem smislu človek ostaja človek in Bog ostaja Bog. Na tem področju je višek napredka že dosežen: Kristus, alfa in omega, začetek in konec.

V duhovnem življenju ni nekega novega obdobja, ki bi ga morali doseči. Vse nam je že bilo dano s Kristusom, ki je umrl in vstal ter živi in ostaja na veke. Moramo pa se z Njim združiti po veri in dopustiti, da se Njegovo življenje razodene v nas tako, da se bo o vsakem kristjanu lahko reklo ne več alter Christus, temveč ipse Christus, Kristus sam!

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.