Seznam točk

Kristus nam je dokončno pokazal pot te ljubezni do Boga; apostolat je prekipevajoča Božja ljubezen, ki se daje za druge. Notranje življenje vključuje tudi rast v povezanosti s Kristusom po kruhu in besedi. In apostolsko prizadevanje je točen, primeren in potreben izraz notranjega življenja. Ko okušamo Božjo ljubezen, čutimo težo duš. Ne gre ločevati notranjega življenja in apostolata, kot tudi v Kristusu ni mogoče ločevati njegove narave Boga-Človeka ter naloge Odrešenika. Beseda se je hotela učlovečiti, da bi rešila ljudi, da bi jih povezala v eno z Njim. To je razlog Njegovega prihoda na svet: ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, kot molimo v veri.

Za kristjana je apostolat nekaj naravnega, ni nekaj dodatnega, obstranskega, tujega njegovim vsakodnevnim dejavnostim in poklicnemu delu. To sem neprenehoma ponavljal, odkar je Gospod določil, naj pride na svet Opus Dei! Gre za to, da posvečujemo običajno delo, da se pri tem posvečujemo in da posvečujemo druge z opravljanjem svojega poklica, vsak v svojih okoliščinah.

Apostolat je za kristjana kot dihanje; Božji otrok ne more živeti brez tega duhovnega utripa. Današnji praznik nas spominja na to, da je prizadevanje za duše ljubezniva zapoved našega Gospoda, ki nas ob odhodu v slavo kot svoje priče pošilja po vsem svetu. Velika je naša odgovornost; kajti biti Kristusova priča pomeni v prvi vrsti to, da se trudimo živeti po njegovem nauku, da si prizadevamo, da naše ravnanje spominja na Jezusa in obudi njegovo čudovito podobo. Vesti se moramo tako, da bodo drugi o nas lahko rekli: ta je kristjan, ker ne sovraži, ker zna razumeti, ker ni fanatik, ker obvladuje nagone, ker je požrtvovalen, ker izkazuje občutje miru, ker ljubi.

Kaj storiti? Rekel sem vam, da ne poskušam opisovati družbenih in političnih kriz, kulturnih bolezni in pogrezanja. S poudarkom na krščanski veri govorim o zlu izrecno kot o žalitvi Boga. Krščanski apostolat ni politični program niti kulturna alternativa; prizadeva si za širjenje dobrega, za okuženje z željo ljubiti, za dejansko setev miru in veselja. Nedvomno bo ta apostolat vir duhovnih koristi za vse: več pravičnosti, več razumevanja, več spoštovanja človeka do človeka.

Okrog nas je veliko duš in nimamo pravice, da bi bili ovira za njihovo večno srečo. Naša dolžnost je, da smo kristjani v polnosti, da smo sveti, da ne prevaramo Boga niti vseh teh ljudi, ki od kristjana pričakujejo zgled in nauk.

Naš apostolat mora temeljiti na razumevanju. Vztrajam: ljubezen se bolj kot v dajanju kaže v razumevanju. Ne skrivam vam, da sem na lastni koži izkusil, kako težko je ne biti razumljen. Vedno sem si prizadeval, da bi me razumeli, toda nekateri so si prizadevali, da me ne bi razumeli. Še en razlog, praktičen in živ, da si sam vedno želim razumeti druge. Vendar ni nek trenutni nagib tisti, ki od nas zahteva široko, vseobsežno, katoliško srce. Duh razumevanja je znak krščanske ljubezni dobrega Božjega otroka. Kajti Gospod nas hoče na vseh pravičnih poteh tega sveta, da bi širili seme bratstva — ne ljuljke —, opravičila, odpuščanja, ljubezni, miru. Nikoli ne bodite nikomur sovražniki.

Kristjan mora biti vedno pripravljen za sobivanje z vsemi, vsem mora — s svojim odnosom —, dati možnost, da se približajo Jezusu Kristusu. Z veseljem se mora žrtvovati za druge, brez razlik, ne da bi duše delil v predalčke, ne da bi jih označeval z nalepkami, kot bi bile blago ali preparati žuželk. Kristjan se ne more ločiti od drugih, ker bi bilo sicer njegovo življenje nesrečno in sebično: vsem mora postati vse, da bi jih vse rešil.

Ko bi le tako živeli, ko bi znali svoje ravnanje preroditi s to setvijo velikodušnosti, s to željo po sožitju, po miru! Tako bi pospeševali človekovo pristno osebno svobodo; vsak bi prevzel svojo odgovornost, odgovornost za opravila, ki mu pripadajo v svetnem delu. Kristjan bi bolj kot vse znal braniti svobodo drugega, da bi potem lahko branil svojo. Imel bi ljubezen, s katero bi sprejel druge takšne, kot so — kajti vsak, brez izjeme, ima svoje stiske in dela napake —, in jim hkrati z Božjo milostjo in s človeškim občutkom pomagal premagati zlo, izpuliti ljuljko, da bi se vsi vzajemno podpirali in z dostojanstvom živeli življenje ljudi in kristjanov.

Napolniti svet z lučjo, biti sol in luč; tako je Gospod opisal poslanstvo svojih učencev. Ponesti vse do skrajnih meja sveta dobro novico o Božji ljubezni. Temu moramo tako ali drugače posvetiti življenje vsi kristjani.

Še več, želeti si moramo, da ne ostanemo sami, ter druge spodbujati, da prispevajo k temu Božjemu poslanstvu in prinašajo veselje in mir v srca ljudi. "Medtem ko napredujete, še druge pritegnite k sebi," piše sveti Gregor Veliki, "želite si spremljevalcev na poti h Gospodu."

Toda zavedajte se, cum dormirent homines, medtem ko so ljudje spali, je prišel sejalec ljuljke, kot pravi Gospod v priliki. Ljudje smo izpostavljeni nevarnosti, da se pustimo zavesti sebičnemu spancu, površnosti, tako da zaposlimo srce s tisoč minljivimi izkušnjami in se nočemo poglobiti v pravi smisel zemeljskih resničnosti. Kako slab je ta spanec, ki zaduši dostojanstvo človeka in ga spremeni v sužnja žalosti!

Eden od primerov pa nas mora še posebej boleti; to je primer kristjanov, ki bi lahko dali več, pa se ne odločijo, ki bi se lahko povsem izročili in sprejeli vse posledice svoje poklicanosti Božjih otrok, pa se upirajo velikodušnosti. Boleti nas mora, ker nam milost vere ni bila dana, da bi bila skrita, temveč da bi svetila pred ljudmi; poleg tega gre tudi za trenutno in večno srečo ljudi, ki tako ravnajo. Krščansko življenje je čudovita Božja stvar s takojšnjimi obljubami povračila in veselja, vendar pod pogojem, da znamo ceniti Božji dar in smo velikodušni brez mere.

Treba je torej zbuditi tiste, ki so se pogreznili v ta slabi spanec, in jih spomniti, da življenje ni igra, temveč Božji zaklad, ki mora obroditi sad. Treba je tudi pokazati pot tistim, ki imajo dobro voljo in dobre želje, pa jih ne znajo uresničiti. Kristus nas priganja. Vsak od vas mora biti ne samo apostol, marveč apostol apostolov, ki bo pridobil in pripravil tudi druge, da bodo pričevali za Kristusa.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.