Seznam točk

Vendar niso to že zastarele besede? Ali jih ni zamenjal priložnostni jezik, jezik osebnih popuščanj, odetih v psevdoznanstvena oblačila? Ali ne obstaja tihi dogovor, po katerem so resnične dobrine denar, s katerim se vse kupi, časna oblast, zvitost, po kateri se ohranjamo vedno na površju, človeška modrost, ki sámo sebe imenuje odrasla, ki misli, da je presegla sveto?

Nisem in nikoli nisem bil pesimist, ker mi vera pravi, da je Kristus dokončno zmagal ter nam s tem dal, kot zagotovilo, zapoved, ki je tudi obveznost: boriti se. Kristjani smo sklenili dogovor ljubezni, ki smo ga, na klic Božje milosti, svobodno sprejeli: dolžnost, ki nas spodbuja, da se trdno borimo, saj vemo, da smo prav tako krhki kot vsi ljudje. Istočasno pa ne smemo prezreti, da bomo sol, luč in kvas zemlje, če bomo uporabili vsa sredstva: postali bomo Božja tolažba.

Naše prizadevanje, da neomajno vztrajamo pri tej ljubezenski nalogi, je poleg tega dolžnost zaradi pravičnosti. Vsebina te zahteve, ki je skupna vsem vernikom, se udejanja v stalnem bojevanju. Vse cerkveno izročilo govori o kristjanih kot o milites Christi, Kristusovih vojakih, ki drugim prinašajo vedrino, medtem ko se neprenehoma bojujejo proti osebnim slabim nagnjenjem. Včasih, zaradi pomanjkanja smisla za nadnaravno, zaradi nevere v dejanjih, ni posluha, da bi karkoli v zemeljskem življenju razumeli kot vojskovanje. Če se imenujemo milites Christi, zlonamerno namigujejo na nevarnost, da se vero uporabi v tuzemske, nasilne, strankarske namene. Takšno mišljenje je žalostno poenostavljanje, ki ni razumsko in ga običajno spremljata udobnost in strahopetnost.

Nič ni bolj oddaljenega od krščanstva kot fanatizem, s katerim prikazujejo nenavadne povezave med posvetnim in duhovnim, pa naj bodo takega ali drugačnega znaka. Te nevarnosti ni, če pojmujemo boj tako, kot nam ga je predstavil Kristus: kot boj proti samemu sebi, kot vedno novo prizadevanje, da še bolj ljubimo Boga, da izženemo sebičnost, da služimo vsem ljudem. Odpovedati se temu boju s katerimkoli izgovorom pomeni vnaprej sprejeti poraz, biti uničen, brez vere, malodušen, razsut v skopi samovšečnosti.

Duhovni boj pred Bogom in pred vsemi brati v veri je za kristjana potreba, posledica njegovega stanu. Če se kdo izogiba boju, izdaja Jezusa Kristusa in vse njegovo mistično telo, ki je Cerkev.

Apostolska naloga, ki jo je Kristus zaupal vsem svojim učencem, daje zato konkretne rezultate v družbenem okolju. Nedopustno je misliti, da moramo, zato da bi bili kristjani, svetu obrniti hrbet, razglašati propad človeške narave. Vse, celo najmanjše pošteno dejanje, ima v sebi človeški in Božji pomen. Kristus, pravi človek, ni prišel uničit človeškega, temveč le-to oplemenitit, in prevzel je našo človeško naravo v vsem, razen v grehu; prišel je, da bi z nami delil vsa človeška prizadevanja razen nesrečne drznosti zla.

Kristjan mora biti vedno pripravljen posvečevati družbo od znotraj, tako da je v celoti prisoten v svetu, a ni od sveta v stvareh, s katerimi ta — ne po svoji pravi naravi, temveč po zavestni slabosti, grehu —, zanika Boga in nasprotuje njegovemu ljubeznivemu načrtu odrešenja.

Dovolite mi, da vam povem o dogodku iz osebnega življenja, ki se je zgodil že pred mnogimi leti. Nekega dne mi je prijatelj dobrega srca, ki pa ni imel vere, pokazal zemljevid sveta in rekel: "Poglej, od severa do juga, od vzhoda do zahoda." — "Kaj naj pogledam?" sem ga vprašal. Njegov odgovor se je glasil: "Kristusov neuspeh. Toliko stoletij truda, da bi človeško življenje napolnil s svojim naukom, pa si poglej rezultat. " Te besede so me sprva užalostile; v resnici je zelo žalostno, da je še veliko ljudi, ki ne poznajo Gospoda, in da je med tistimi, ki ga poznajo, tudi veliko takih, ki živijo, kot da ga ne bi poznali.

Toda ta občutek je trajal le nekaj trenutkov in se potem umaknil ljubezni in hvaležnosti, ker je Jezus vsakega človeka hotel za svobodnega sodelavca pri svojem odrešenjskem delu. Ni bil neuspešen: njegov nauk in njegovo življenje nenehno oplajata svet. Njegovo odrešenje več kot zadostuje.

Bog noče sužnjev, temveč otroke, in spoštuje našo svobodo. Odrešenje se nadaljuje in mi pri njem sodelujemo. Volja Kristusa je, kot odločno pravi sveti Pavel, da v svojem mesu, v svojem življenju dopolnimo tisto, kar manjka njegovemu trpljenju, pro Corpore eius, quod est Ecclesia, v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Vredno je zastaviti življenje, se popolnoma izročiti in tako odgovoriti na ljubezen in zaupanje, ki ju Bog polaga v nas. Vredno se je predvsem odločiti, da bomo svojo krščansko vero vzeli resno. V molitvi Vere izpovedujemo svojo vero v vsemogočnega Boga Očeta, v njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal, ter v Svetega Duha, Gospoda, ki daje življenje. Priznavamo, da je ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh. Veselimo se odpuščanja grehov in upanja na prihodnje vstajenje. Toda, ali te resnice zares prodrejo v globine srca ali ostanejo zgolj na ustnicah? Božje sporočilo zmage, veselja in miru na binkoštni dan mora biti nezlomljiv temelj v načinu mišljenja, ravnanja in življenja vsakega kristjana.

Kristjani velike zaklade milosti nosimo v lončenih posodah. Bog je svoje darove zaupal krhki in slabotni človeški svobodi in čeprav nam Božja moč zagotovo pomaga, naše poželenje, udobnost in ponos to včasih zavračajo in nas pehajo v greh. Že več kot četrt stoletja, ko v molitvi Vere izpovedujem svojo vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, pogosto dodam kljub težavam. Ko govorim o tej svoji navadi in me kdo vpraša, na kaj s tem mislim, mu odgovorim: na tvoje in svoje grehe.

Vse to drži, vendar nam kljub temu ne daje nikakršnega pooblastila, da bi Cerkev sodili na človeški način, brez teološke vere, in se osredotočali zgolj na večjo ali manjšo krepost določenih duhovnikov ali kristjanov. Takšno ravnanje bi bilo površno. V Cerkvi ni najpomembneje videti, kako se odzivamo ljudje, temveč videti to, kar dela Bog. Cerkev je ravno to: Kristus, navzoč med nami; Bog, ki se bliža človeštvu, da bi ga rešil, ki nas kliče s svojim razodetjem, ki nas posvečuje s svojo milostjo, ki nas nenehno podpira s svojo pomočjo, v malih in velikih bojih vsakdanjega življenja.

To nam lahko vzbudi nezaupanje v ljudi in pravzaprav je naša dolžnost, da samim sebi ne zaupamo in da svoje dneve kronamo z mea culpa, v globokem in iskrenem kesanju. Nimamo pa pravice dvomiti v Boga. Dvomiti v Cerkev, v njen božanski izvor, v rešilno moč njenih naukov in zakramentov pa pomeni dvomiti v Boga samega in ne verjeti popolnoma v resničen prihod Svetega Duha.

Sveti Janez Zlatousti piše: "Preden je bil Kristus križan, ni bilo sprave. In dokler ni bilo sprave, Sveti Duh ni bil poslan … Odsotnost Svetega Duha je bila znamenje Božje jeze. Ko zdaj vidiš, da je bil v polnosti poslan, ne dvomi v spravo. A če bi vprašali: Kje je zdaj Sveti Duh? O njegovi navzočnosti je bilo mogoče govoriti, ko so se dogajali čudeži, mrtvi vstajali in gobavi bili ozdravljeni. Kako pa naj zdaj vemo, da je zares navzoč? Ne skrbite. Pokazal vam bom, da je Sveti Duh tudi zdaj med nami …

Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli reči: Gospod, Jezus, kajti nihče ne more reči: Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu (1 Kor 12, 3). Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli z zaupanjem moliti. Pri molitvi dejansko pravimo: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6, 9). Če Svetega Duha ne bi bilo, Boga ne bi mogli klicati Oče. Kako to vemo? Apostol nas pouči: Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče (Gal 4, 6).

In ko boš klical Boga Očeta, se spomni, da je Duh nagnil tvojo dušo in ti položil v usta to molitev. Če Svetega Duha ne bi bilo, v Cerkvi ne bi bilo niti ene besede modrosti ali spoznanja, kajti zapisano je: enemu je po Duhu dana beseda modrosti (1 Kor 12, 8) … Če Sveti Duh ne bi bil navzoč, Cerkev ne bi obstajala. Ker pa Cerkev obstaja, je gotovo, da tudi Sveti Duh ne manjka."

Človeškim pomanjkljivostim in omejitvam navkljub vztrajam: Cerkev je znamenje in na neki način — ne v strogem smislu, kot je bilo bistvo sedmih zakramentov Nove zaveze dogmatično definirano — univerzalen zakrament Božje navzočnosti v svetu. Biti kristjan pomeni, da nas je Bog prerodil in poslal ljudem oznanjat rešitev. Če bi imeli močno in živo vero in bi pogumno pričevali o Kristusu, bi videli, kako se pred našimi očmi dogajajo čudeži kot v času apostolov.

Kajti tudi zdaj se vrača vid slepim, ki niso več mogli gledati v nebo in opazovati Božjih čudes; daje se svoboda šepavim in hromim, ki so jih vezale strasti in katerih srca niso več znala ljubiti; sluh se vrača gluhim, ki niso hoteli poznati Boga; dogaja se, da spregovorijo nemi, ki so imeli jezik ohromljen, ker niso hoteli priznati svojih porazov; da oživijo mrtvi, v katerih je greh uničil življenje. Še enkrat smo dokazali, da je Božja beseda živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prav tako kot prvi kristjani z veseljem občudujemo moč in delovanje Svetega Duha v razumu in volji njegovih bitij.

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.