Seznam točk

Ko premišljujemo o časti poslanstva, v katerega nas Bog kliče, se lahko v človeški duši pojavita nadutost in ošabnost. Gre za napačno zavest o krščanskem poslanstvu, ki je zaslepljujoča in zaradi katere pozabimo, da smo iz blata, da smo prah in beda. Zlo ni prisotno samo v svetu, v naši okolici, ampak tudi znotraj nas samih, gnezdi prav v našem srcu in nas dela zmožne nizkotnih dejanj in sebičnosti. Samo Božja milost je trdna skala; mi pa smo pesek, živi pesek.

Če preletimo človeško zgodovino ali sedanje stanje sveta, z žalostjo opazimo, da je po dvajsetih stoletjih tako malo ljudi, ki se imenujejo kristjani, tisti, ki se ponašajo s tem imenom, pa so tako pogosto nezvesti svojemu poslanstvu. Pred leti mi je človek, ki ni bil slabega srca, ni pa imel vere, pokazal zemljevid sveta in dejal: "Tu imam dokaz Kristusovega neuspeha. Toliko stoletij truda, da bi človeške duše napolnil s svojim naukom, pa si poglejte rezultat: ni kristjanov."

Tudi danes jih ni malo, ki še vedno tako mislijo. Toda Kristus ni bil neuspešen: Njegova beseda in Njegovo življenje nenehno oplajata svet. Kristusovo delo, naloga, ki mu jo je zaupal Oče, se uresničuje, Njegova moč se prenaša skozi zgodovino in prinaša resnično življenje in ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Pri delu, ki ga izvršuje v svetu, nas je Bog hotel za sodelavce, hotel je tvegati našo svobodo. V dno duše sem ganjen, ko opazujem podobo Jezusa, novorojenčka iz Betlehema: nemočen, nebogljen otrok, ki se ne more braniti. Bog se izroči v roke ljudem, približa in skloni se k nam.

Jezus, čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca. Bog se prilagodi naši svobodi, naši nepopolnosti, naši bedi. Dovoli, da se Božji zakladi prenašajo v posodah iz blata in da se, ko jih razkrivamo, naše človeške slabosti mešajo z Božjo močjo.

Poglejte: odrešenje, ki se je dovršilo, ko je Jezus umrl v sramoti in slavi križa, Judom v spotiko, poganom norost, se bo po Božji volji izvrševalo še naprej, dokler ne pride Gospodova ura. Človek ne more živeti v skladu z Jezusovim srcem in se hkrati ne čutiti poslanega kot On, peccatores salvos facere, reševat vse grešnike, v prepričanju, da moramo mi sami vsak dan bolj zaupati v Božje usmiljenje. Od tod ta silna želja, da bi bili soodrešeniki s Kristusom, da bi skupaj z Njim rešili vse duše, ker smo oziroma želimo biti ipse Christus, Jezus sam, in On je sam sebe dal v odkupnino za vse.

Pred seboj imamo pomembno nalogo. Ne smemo ostati pasivni, saj nam je Gospod izrecno naročil: trgujte, dokler ne pridem. Med tem, ko čakamo vrnitev Gospoda, ki bo ponovno zavladal svojemu kraljestvu, ne moremo stati križem rok. Širjenje Božjega kraljestva ni samo uradna naloga članov Cerkve, ki predstavljajo Kristusa, ker so od Njega prejeli sveto moč. Vos autem estis corpus Christi, tudi vi ste Kristusovo telo, nam pove apostol, z jasno zapovedjo, naj trgujemo do konca.

Še veliko dela nas čaka. Se mar v dvajsetih stoletjih ni naredilo nič? V dvajsetih stoletjih se je veliko delalo; vnema nekaterih ljudi, s katero podcenjujejo trud naših prednikov, se mi ne zdi ne objektivna ne poštena. V dvajsetih stoletjih je bilo opravljeno pomembno delo, in pogosto je bilo opravljeno zelo dobro. Ob drugih prilikah je prihajalo do zmot, do nazadovanja, kot je tudi danes kdaj opaziti umikanje, strah, boječnost, vendar hkrati ne manjka poguma in velikodušnosti. Toda človeška družina se nenehno obnavlja; v vsaki generaciji moramo ljudem pomagati odkriti veličino njihovega poslanstva Božjih otrok in doseči, da bodo zapoved ljubezni do Stvarnika in svojega bližnjega vzeli za svojo.

S Kristusovim naukom, ne s svojimi idejami, sem vam začrtal idealno pot kristjana. Se strinjate, da je zahtevna, vzvišena, privlačna? Toda morda se bo kdo vprašal: je sploh mogoče tako živeti v današnji družbi?

Zagotovo nas je Bog poklical v času, ko se veliko govori o miru, a miru ni: ne v dušah, ne v ustanovah, ne v družbenem življenju, ne med narodi. Neprestano se govori o enakosti in demokraciji, a je še vedno ogromno kast, zaprtih, neprodornih. Poklical nas je v času, ko vpijemo po razumevanju, a razumevanje izstopa v svoji redkosti, celo med ljudmi, ki ravnajo v dobri veri in hočejo živeti ljubezen, kajti, ne pozabite, bolj kot v dajanju se ljubezen kaže v razumevanju.

Živimo v obdobju, ko se fanatiki in nestrpneži — nesposobni sprejeti drugačno mišljenje —, izmikajo, tiste, ki so v resnici njihove žrtve, pa grajajo kot nasilne in agresivne. Poklical nas je, konec koncev, v času, ko se veliko besed namenja enotnosti, in morda je težko razumeti, da se dopušča večja neenotnost že med samimi katoliki, kaj šele med ljudmi na splošno.

Nikoli ne razpravljam o politiki, ker to ni moja služba. Zato, da kot duhovnik opišem trenutno stanje sveta, je dovolj, če ponovno pomislim na eno izmed Gospodovih prilik, tisto o pšenici in ljuljki. Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Jasno je: polje je rodovitno in seme dobro. Gospodar polja je opravil setev v ugodnem trenutku in z dognano spretnostjo; poleg tega je postavil stražo, da bi zaščitil pravkar posejano. Če se kasneje pojavi ljuljka, je to zato, ker ni bilo sodelovanja, ker so ljudje — še posebej kristjani —, zaspali in dopustili, da se je približal sovražnik.

Ko neodgovorni služabniki Gospoda vprašajo, zakaj je zrasla ljuljka na njegovem polju, je odgovor jasen: inimicus homo hoc fecit, sovražnik je to storil! Mi, kristjani, ki bi morali paziti, da se dobre stvari, ki jih je Stvarnik postavil v ta svet, razvijajo v korist resnice in dobrega, smo zaspali — nesrečna lenoba, ta spanec! —, medtem pa so sovražnik in tisti, ki mu služijo, neutrudno hodili okrog. Vidite, kako je zrasla ljuljka: kako obilna setev vsepovsod!

Nisem poklican, da bi prerokoval nesreče. Ne želim vam s svojimi besedami naslikati uničujočega in brezupnega položaja. Ne nameravam se pritoževati nad časi, v katerih živimo po Božji previdnosti. Ljubimo to svojo dobo, saj nam predstavlja okvir, v katerem moramo doseči svoje osebno posvečenje. Ne dopuščamo naivnih in brezplodnih nostalgij: svet nikoli ni bil boljši. Od nekdaj, od zibke Cerkve, ko je bilo še slišati oznanjevanje dvanajsterih, je preganjanje že postalo silovito, začela so se krivoverstva, razširila se je laž in izbruhnilo sovraštvo.

Vendar tudi ne moremo zanikati, da je zlo po vsem videzu napredovalo. Na vsem tem Božjem polju, na zemlji, ki je Kristusova dediščina, je vzklila ljuljka; ne samo ljuljka, obilje ljuljke! Ne moremo se pustiti zaslepiti z mitom o večnem in nespremenljivem napredku. Pravilno usmerjen napredek je dober in Bogu všečen. Vendar je bolj poudarjen ta drugi, lažni napredek, ki slepi toliko ljudi, saj pogosto ne sprevidi, da se človeštvo pri nekaterih korakih vrača in izgublja to, kar je že pridobilo.

Ponavljam, Gospod nam je dal svet v dediščino. Naša duša in razum pa morata biti budna, biti moramo realisti, ne pesimisti. Samo izžgana vest, samo neobčutljivost zaradi rutine, samo prazna lahkomiselnost dopuščajo, da v svetu ne vidimo zla, žalitev Boga in škode za duše, ki je včasih nepopravljiva. Moramo biti optimisti, vendar z optimizmom, ki se rodi iz vere v Božjo moč — Bog ne izgublja bitk —, z optimizmom, ki ne izvira iz človeškega zadovoljstva, iz nepremišljene in nadute všečnosti.

Morda bomo kdaj začutili skušnjavo, da je vse to lepo, kakor nemogoče sanje. Govoril sem vam o prenovi vere in upanja. Ostanite trdni, popolnoma prepričani, da bodo Božje čudovitosti izpolnile naše nade. A potrebno je, da se resno usidramo v krščanski kreposti upanja.

Ne navadimo se na čudeže, ki se dogajajo med nami, na to občudovanja vredno skrivnost, da Gospod vsak dan pride k nam po duhovnikovih rokah. Jezus nas hoče budne, da se prepričamo o veličini Njegove moči in da ponovno slišimo njegovo obljubo: venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Uspešni boste in približevali boste duše k Bogu. Zato moramo zaupati tem Gospodovim besedam: Vkrcajte se na barko, primite za vesla, dvignite jadra in odplujte na morje — v svet, ki nam ga Jezus izroča v dediščino. Duc in altum et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.

Kristus nam je položil v srce apostolsko gorečnost, ki je ne smemo ugasniti, izgubiti zaradi narejene ponižnosti. Res lahko vlečemo za sabo svojo osebno bedo, a res je tudi, da Gospod računa z našimi napakami. Njegovemu usmiljenemu pogledu ne uide dejstvo, da smo ljudje omejena, šibka bitja z nepopolnostmi, nagnjena h grehu. Vendar nam veleva, naj se borimo, naj priznamo svoje napake. A ne zato, da bi postali malodušni, temveč zato, da se spokorimo in si prizadevamo, da postanemo boljši.

Vedno moramo imeti pred očmi, da smo le orodje: Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast. Nauk, sporočilo, ki ga razglašamo, ima lastno, neskončno plodnost, ki ni naša, ampak Kristusova. Bog sam si prizadeva, da se izvede ta odrešenjska naloga: zveličanje sveta.

Živeti v Jezusovem Srcu in se z njim tesno povezati tako pomeni, da se spremenimo v Božje bivališče. Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, nam je oznanil Gospod. In Kristus in Oče v Svetem Duhu prideta v dušo in prebivata v njej.

Ko — najsi čisto malo — razumemo te temelje, se naše bivanje spremeni. Čutimo lakoto po Bogu in za svoje vzamemo besede iz psalma: Moj Bog, vneto te iščem, mojo dušo žeja po tebi, moje telo medli po tebi, kot suha zemlja brez vode. In Jezus, ki spodbuja naše hrepenenje, nam prihaja naproti, rekoč: če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Ponuja nam svoje Srce, da bi tam našli počitek in moč. Če sprejmemo njegov klic, bomo odkrili, da so njegove besede resnične, in naša lakota in žeja se bosta povečali, dokler si ne bomo želeli, da bi imel Bog v našem srcu kraj počitka ter bi ne oddaljil od nas svoje toplote in luči.

Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Malo smo se nagnili nad ogenj Božje ljubezni; pustimo, da njegov zagon premakne naše življenje, čutímo navdušenje, da ta Božji ogenj ponesemo z enega konca sveta na drugega, da ga pokažemo ljudem, ki nas obdajajo; tako bodo tudi oni spoznali Kristusov mir in z njim našli srečo. Kristjan, ki živi združen z Jezusovim Srcem, ne more imeti drugih ciljev: mir v družbi, mir v Cerkvi, mir v lastni duši, mir Boga, ki se bo dovršil, ko pride k nam njegovo kraljestvo.

Marija, Regina pacis, kraljica miru, ker si verovala, da se bo izpolnilo angelovo oznanjenje, pomagaj nam rasti v veri, biti trdni v upanju, poglabljati našo ljubezen. Kajti to želi danes od nas tvoj Sin, ko nam razkriva svoje presveto Srce.