Seznam točk

Pregledali smo nekaj strani svetih Evangelijev, da bi opazovali Jezusa v njegovem odnosu do ljudi in se ga naučili ponesti svojim bratom in sestram, tako da bi bili sami Kristus. Zdaj pa ta nauk prenesimo v lastno vsakdanje življenje. Kajti vsakdanje in običajno življenje, ki ga živimo med svojimi, nam enakimi rojaki, ni nekaj majhnega in nepomembnega. Gospod za veliko večino svojih otrok želi, da se posvečujejo prav v teh okoliščinah.

Vedno znova je treba poudarjati, da se Jezus ni obračal na skupino privilegirancev, temveč je prišel, da nam razodene vseobsegajočo Božjo ljubezen. Bog ljubi vse ljudi in od vseh pričakuje ljubezen. Od vseh, ne glede na njihove osebne okoliščine, družbeni položaj, poklic ali dolžnosti. Vrednost vsakdanjega in običajnega življenja ni majhna: vse poti na tem svetu so lahko priložnost za srečanje s Kristusom, ki nas vabi, da se poistovetimo z Njim in, kjerkoli pač smo, uresničimo Njegovo Božje poslanstvo.

Bog nas kliče prek dogodkov vsakdanjega življenja, žalosti in veselja ljudi, s katerimi živimo, človeških prizadevanj naših sodelavcev, drobnih dogodkov družinskega življenja. Bog nas kliče tudi prek velikih težav, sporov in nalog, ki zaznamujejo vsako zgodovinsko obdobje ter vežejo nase trud in pričakovanja velikega dela človeštva.

Vsi dobro razumemo nepotrpežljivost, tesnobo in nemirne želje tistih, ki se z naravnim krščanstvom v duši ne vdajo pred osebno in družbeno krivico, ki jo lahko povzroči človeško srce. Ljudje že dolga stoletja bivajo skupaj, pa je še vedno najti toliko sovraštva, uničevalnosti in fanatizma, nakopičenih v očeh, ki nočejo videti, in v srcih, ki nočejo ljubiti.

Z zemeljskimi dobrinami razpolaga le peščica ljudi; kulturne dobrine, so zaprte v umetniške kroge. Zunaj pa so lakota po kruhu in modrosti ter človeška življenja, sveta, ker prihajajo od Boga, a vendar obravnavana kot nepomembna, kot številke statistike. Razumem in podpiram to nepotrpežljivost, ki me spodbuja, da gledam Kristusa, ki nas še naprej vabi, da uresničimo to novo zapoved ljubezni.

Vse okoliščine našega življenja nam prinašajo Božje sporočilo, od nas zahtevajo odgovor ljubezni, predanost drugim. Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Tedaj mu bodo pravični odgovorili: Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?

Kralj jim bo odgovoril: Resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.

Kristusa, ki nam prihaja naproti, moramo prepoznati v svojih bratih in sestrah, v ljudeh. Nobeno človeško življenje ne poteka ločeno, temveč se povezuje z drugimi življenji. Noben človek ni samostojen verz, ampak smo vsi skupaj del iste Božje pesnitve, ki jo Bog ustvarja v sodelovanju z našo svobodo.

Ničesar takega ni, kar bi bilo tuje Kristusovemu prizadevanju. Gledano s teološko globino, torej, če se ne omejujemo na delitev po uporabnosti, in z natančnostjo, ne bi mogli reči, da obstajajo področja — dobra, plemenita ali celo nevtralna —, ki bi bila izključno posvetna, potem ko se je Božja Beseda naselila med človeškimi otroki, trpela lakoto in žejo, delala s svojimi rokami, spoznala prijateljstvo in poslušnost ter izkusila trpljenje in smrt. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Ljubiti moramo svet, delo, človeško resničnost. Svet je namreč dober; Božjo harmonijo stvarstva je prekinil Adamov greh, toda Bog Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi ponovno vzpostavil ta mir; in da bi tudi mi, ki nas je sprejel za svoje otroke, lahko osvobodili stvarstvo nereda in vse stvari pomirili z Bogom.

Vsaka človeška situacija je neponovljiva, sad edinstvene poklicanosti, ki jo moramo intenzivno živeti in v njej uresničevati Kristusovega duha. Če bomo torej živeli krščansko, med sebi enakimi, na povsem običajen način, a v skladu s svojo vero, bomo postali Kristus, navzoč med ljudmi.