Seznam točk

Začenjamo novo liturgično leto in mašni vstopni spev nas nagovarja z mislijo, tesno povezano z izhodiščem našega krščanskega življenja: s poklicem, ki smo ga prejeli. Vias tuas, Domine, demonstra mihi, et semitas tuas edoce me; Gospod, pokaži mi tvoja pota, nauči me hoditi po tvojih stezah. Prosimo Gospoda, naj nas vodi, naj nam pokaže svoje stopinje, da bi se lahko usmerili v polnost njegovih zapovedi, k ljubezni.

Predstavljam si, da se tako kot jaz tudi vi, ko premišljate o okoliščinah, ki so spremljale vašo odločitev za življenje po veri v polnosti, zahvaljujete Gospodu in da ste srčno prepričani — brez vsake lažne skromnosti —, da nimamo mi za to nobenih zaslug. Iz ust naših krščanskih staršev smo se v našem otroštvu čisto naravno naučili klicati Boga. Kasneje so nam na tisoče načinov učitelji, sošolci in znanci pomagali, da nismo izgubili izpred oči Jezusa Kristusa.

Nekega dne — nočem posploševati, odpri svoje srce Gospodu in povej mu svojo zgodbo —, ti je morda prijatelj, navaden kristjan, kot si sam, odkril globoko, novo obzorje, ki je istočasno staro kot evangelij. Predlagal ti je, da bi si resno prizadeval hoditi za Jezusom, da bi bil apostol apostolov. Morda si takrat izgubil mir in ga nisi ponovno našel, dokler nisi svobodno, zato ker se ti je tako zahotelo — kar je nadvse nadnaravni razlog —, rekel Bogu da. In objelo te je silno in nenehno veselje, ki izgine le takrat, ko se oddaljiš od Njega.

Nerad govorim o izbranih ali privilegiranih. Ampak Kristus je tisti, ki govori, ki izbira. To je govorica Svetega pisma: elegit nos in ipso ante mundi constitutionem — pravi sveti Pavel — ut essemus sancti. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili sveti. Vem, da se zaradi tega ne boš prevzel, in tudi ni razlog, da bi se imel za kaj več. Ta izvolitev, bistvo klica, mora biti temelj tvoje ponižnosti. Mar postavljajo spomenike čopičem slikarskega mojstra? Služili so, da so nastale umetnine, a zasluge so mojstrove. Mi, kristjani, smo samo orodje Stvarnika sveta, Odrešenika vseh ljudi.

Napolniti svet z lučjo, biti sol in luč; tako je Gospod opisal poslanstvo svojih učencev. Ponesti vse do skrajnih meja sveta dobro novico o Božji ljubezni. Temu moramo tako ali drugače posvetiti življenje vsi kristjani.

Še več, želeti si moramo, da ne ostanemo sami, ter druge spodbujati, da prispevajo k temu Božjemu poslanstvu in prinašajo veselje in mir v srca ljudi. "Medtem ko napredujete, še druge pritegnite k sebi," piše sveti Gregor Veliki, "želite si spremljevalcev na poti h Gospodu."

Toda zavedajte se, cum dormirent homines, medtem ko so ljudje spali, je prišel sejalec ljuljke, kot pravi Gospod v priliki. Ljudje smo izpostavljeni nevarnosti, da se pustimo zavesti sebičnemu spancu, površnosti, tako da zaposlimo srce s tisoč minljivimi izkušnjami in se nočemo poglobiti v pravi smisel zemeljskih resničnosti. Kako slab je ta spanec, ki zaduši dostojanstvo človeka in ga spremeni v sužnja žalosti!

Eden od primerov pa nas mora še posebej boleti; to je primer kristjanov, ki bi lahko dali več, pa se ne odločijo, ki bi se lahko povsem izročili in sprejeli vse posledice svoje poklicanosti Božjih otrok, pa se upirajo velikodušnosti. Boleti nas mora, ker nam milost vere ni bila dana, da bi bila skrita, temveč da bi svetila pred ljudmi; poleg tega gre tudi za trenutno in večno srečo ljudi, ki tako ravnajo. Krščansko življenje je čudovita Božja stvar s takojšnjimi obljubami povračila in veselja, vendar pod pogojem, da znamo ceniti Božji dar in smo velikodušni brez mere.

Treba je torej zbuditi tiste, ki so se pogreznili v ta slabi spanec, in jih spomniti, da življenje ni igra, temveč Božji zaklad, ki mora obroditi sad. Treba je tudi pokazati pot tistim, ki imajo dobro voljo in dobre želje, pa jih ne znajo uresničiti. Kristus nas priganja. Vsak od vas mora biti ne samo apostol, marveč apostol apostolov, ki bo pridobil in pripravil tudi druge, da bodo pričevali za Kristusa.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.