Seznam točk

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Darujmo mu torej zlato, čisto zlato duha nenavezanosti na denar in na gmotna sredstva. Ne pozabimo, da so to dobrine, ki prihajajo od Boga. Vendar je Bog odločil, da jih uporabljamo, ne da bi v njih pustili svoje srce, in da bi jih uporabljali v prid vsega človeštva.

Zemeljske dobrine niso slabe; pokvarijo se, ko jih človek malikuje in pred temi maliki pokleka. Oplemenitijo se, ko jih uporabimo za dobro, za krščansko dejavnost pravičnosti in ljubezni. Ne moremo iskati ekonomskih dobrin, kot bi iskali zaklad; naš zaklad je tu, leži v jaslih; to je Kristus in v njem se morajo zbirati vse naše ljubezni, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Darujemo kadilo: želje, ki se dvigajo h Gospodu po plemenitem življenju, iz katerega izhaja bonus odor Christi, Kristusova dišava. Prežeti naše besede in dela z bonus odor je sejati razumevanje, prijateljstvo; da bi naše življenje spremljalo življenja drugih ljudi, da nihče ne bi bil osamljen ali se počutil samega. Naša ljubezen se mora izražati tudi v ljubeznivosti, v človeški toplini.

Tako nas uči Jezus Kristus. Človeštvo je stoletja pričakovalo Odrešenikov prihod; preroki so ga napovedovali na tisoče načinov; in vse do najbolj skritih kotičkov zemlje — čeprav je bil zaradi greha in nevednosti velik del Božjega razodetja ljudem izgubljen —, je bila ohranjena želja po Bogu, hrepenenje po odrešenju.

Približa se polnost časov, a se za izpolnitev te naloge ne prikaže kak filozofski genij kot Platon ali Sokrat; na Zemlji se ne dvigne mogočni zavojevalec, kakršen je bil Aleksander. Rodi se Dete v Betlehemu. On je Odrešenik sveta; a še preden spregovori, ljubi z deli. S seboj ne prinaša nobene čarobne formule, ker ve, da mora odrešenje, ki ga ponuja, najprej prodreti skozi srce človeka. Njegova prva dejanja so smeh, otroški jok, nemočno spanje učlovečenega Boga — da bi se zaljubili, da bi ga znali sprejeti v svoje roke.

Spet spoznamo, da je to krščanstvo. Če kristjan ne ljubi z deli, je propadel kot kristjan, kar pomeni, da je tudi propadel kot človek. Ne moreš misliti na druge kot na številke ali stopnice, po katerih se vzpenjaš; ali na maso, ki jo navdušiš ali ponižaš, hvališ ali preziraš, kakor pač je. Misli na druge — najprej in predvsem na tiste, ki te obkrožajo —, kot na to, kar so: Božji otroci z vsem dostojanstvom, ki jim ga ta čudoviti naslov podeljuje.

Do Božjih otrok se moramo obnašati kot Božji otroci: naša ljubezen mora biti požrtvovalna, vsakodnevna, razumevajoča na tisoče drobnih načinov, oblikovana iz tihe daritve, iz predanosti, ki se ne opazi. To je tisti bonus odor Christi, ki je navdihoval sodobnike naših bratov v veri iz prvih časov, da so vzklikali: Poglejte jih, kako se ljubijo!

To ni oddaljen cilj. Kristjan ni neke vrste Tartarin iz Tarascona, ki si prizadeva, da bi lovil leve tam, kjer jih ne bo našel: po hodnikih lastne hiše. Vedno hočem govoriti o vsakodnevnem in konkretnem življenju, o posvečevanju dela, družinskih odnosov, prijateljstva. Če tam nismo kristjani, kje sploh smo? Prijeten vonj po kadilu izvira iz žerjavice, na kateri se brez ponašanja žgejo številna zrna; med ljudmi zaznamo bonus odor Christi ne po plamenu občasnega ognja, ampak po učinkovitosti žerjavice iz kreposti: pravičnost, vdanost, zvestoba, razumevanje, velikodušnost, veselje.

Ob čudoviti naravnosti Božjega kontemplativna duša kar kipi v apostolski vnemi: Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel. To je prav tisti ogenj, o katerem govori Kristus: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! To je ogenj apostolata, ki se krepi v molitvi, in ni boljšega načina, da se širom sveta razplamti miroljubna bitka, v katero je poklican vsak kristjan: dopolniti, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim.

Jezus je šel v nebesa, smo rekli. Toda kristjan je lahko, kot prvi apostoli, povezan z Njim v molitvi in evharistiji, lahko se vname v Njegovem apostolskem prizadevanju in skupaj z Njim soodrešuje, to je, seje mir in veselje. Služenje torej: apostolat namreč ni nič drugega kot to. Če se zanašamo zgolj na lastne moči, ne bomo v nadnaravnem dosegli ničesar; če pa smo orodje v Božjih rokah, bomo dosegli vse: vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Bog se je v svoji neskončni dobroti odločil uporabiti ta nepopolna orodja. Apostolu tako ni treba drugega kot to, da pusti delovati Gospodu in da je v celoti pripravljen, da Bog po njem — po svojih bitjih, po izbranih dušah —, uresniči svoje odrešenjsko delo.

Apostol je kristjan, ki je vcepljen v Kristusa in se z Njim poistoveti po krstu; ki je usposobljen, da se bori za Kristusa, po birmi; ki je poklican, da služi Bogu s svojim delovanjem v svetu, po skupnem duhovništvu vernikov, ki predstavlja določeno udeleženost pri Kristusovem duhovništvu in, čeprav je bistveno drugačno od službenega duhovništva, omogoča sodelovanje pri cerkvenem bogoslužju in pomoč ljudem na poti k Bogu, s pričevanjem besede in zgleda, z molitvijo in s pokoro.

Vsak izmed nas mora biti ipse Christus. On je edini posrednik med Bogom in ljudmi in mi se združimo z Njim, da bi z Njim vse stvari izročili Očetu. Naša poklicanost Božjih otrok sredi sveta od nas zahteva, da ne iščemo zgolj svoje osebne svetosti, temveč hodimo po poteh sveta in jih spreminjamo v steze, ki prek ovir vodijo duše h Gospodu, da kot navadni državljani sodelujemo pri vseh svetnih dejavnostih in postanemo kvas, ki bo prekvasil celotno maso.

Kristus je šel v nebo, a je vsem pravičnim ljudem dal stvarno možnost, da se rešijo. Sveti Gregor Veliki to pomembno krščansko temo povzame z odločnimi besedami: "Jezus se je tako odpravljal proti kraju, od koder je bil, in se vračal s kraja, kjer se je zadrževal. Dejansko je v trenutku, ko se je dvignil v nebo, v svoji božanskosti združil nebo in zemljo. Ob današnjem prazniku moramo slovesno poudariti dejstvo, da je bil odpravljen odlok, ki nas je obsojal, sodba, po kateri smo bili podvrženi slabemu. Narava, kateri so bile namenjene besede: prah si in v prah se povrneš (1 Mz 3, 19), prav ta narava se je danes s Kristusom dvignila v nebo."

Zato ne bom nehal ponavljati, da se svet lahko posveti in da je to še posebej naloga kristjanov, ki jo uresničujemo tako, da ga očiščujemo priložnosti za greh, s katerim ga ljudje omadežujemo, in ga darujemo Gospodu kot duhovno hostijo, izročeno in povzdignjeno z Božjo milostjo in našim prizadevanjem. Če smo natančni, ne moremo reči, da obstaja karkoli plemenitega, kar bi bilo zgolj posvetno, potem ko je Beseda blagovolila v celoti prevzeti človeško naravo ter posvetiti zemljo s svojo navzočnostjo in z delom svojih rok. Veliko poslanstvo, ki ga prejmemo pri krstu, je soodrešenje. Kristusova ljubezen nas priganja, da sprejmemo na svoje rame del te Božje naloge in sodelujemo pri odrešenju duš.

Kristus nam je dokončno pokazal pot te ljubezni do Boga; apostolat je prekipevajoča Božja ljubezen, ki se daje za druge. Notranje življenje vključuje tudi rast v povezanosti s Kristusom po kruhu in besedi. In apostolsko prizadevanje je točen, primeren in potreben izraz notranjega življenja. Ko okušamo Božjo ljubezen, čutimo težo duš. Ne gre ločevati notranjega življenja in apostolata, kot tudi v Kristusu ni mogoče ločevati njegove narave Boga-Človeka ter naloge Odrešenika. Beseda se je hotela učlovečiti, da bi rešila ljudi, da bi jih povezala v eno z Njim. To je razlog Njegovega prihoda na svet: ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, kot molimo v veri.

Za kristjana je apostolat nekaj naravnega, ni nekaj dodatnega, obstranskega, tujega njegovim vsakodnevnim dejavnostim in poklicnemu delu. To sem neprenehoma ponavljal, odkar je Gospod določil, naj pride na svet Opus Dei! Gre za to, da posvečujemo običajno delo, da se pri tem posvečujemo in da posvečujemo druge z opravljanjem svojega poklica, vsak v svojih okoliščinah.

Apostolat je za kristjana kot dihanje; Božji otrok ne more živeti brez tega duhovnega utripa. Današnji praznik nas spominja na to, da je prizadevanje za duše ljubezniva zapoved našega Gospoda, ki nas ob odhodu v slavo kot svoje priče pošilja po vsem svetu. Velika je naša odgovornost; kajti biti Kristusova priča pomeni v prvi vrsti to, da se trudimo živeti po njegovem nauku, da si prizadevamo, da naše ravnanje spominja na Jezusa in obudi njegovo čudovito podobo. Vesti se moramo tako, da bodo drugi o nas lahko rekli: ta je kristjan, ker ne sovraži, ker zna razumeti, ker ni fanatik, ker obvladuje nagone, ker je požrtvovalen, ker izkazuje občutje miru, ker ljubi.

Najboljša pot, da nikoli ne izgubimo apostolskega poguma in resnične želje služiti vsem ljudem, je lahko samo polnost življenja v veri, upanju in ljubezni, z eno besedo: svetost. Ne poznam drugega recepta za to kot osebno svetost.

Združeni s celotno Cerkvijo danes praznujemo zmagoslavje Matere, Hčere in Neveste Boga. In kot smo se za veliko noč veselili Gospodovega vstajenja tri dni po njegovi smrti, smo zdaj veseli, ker je Marija, potem ko je spremljala Jezusa od Betlehema do križa, končno ob Njem z dušo in telesom in uživa večno slavo. Tak je skrivnostni Božji načrt: naša Gospa, ki je v polnosti sodelovala pri našem odrešenju, je morala od blizu slediti korakom svojega Sina — revščina v Betlehemu, skrito življenje običajnega dela v Nazaretu, razkritje njegove Božje narave v Kani Galilejski, zasramovanje v trpljenju in Božja daritev križa ter večna blaženost v raju.

Vse to je neposredno povezano z nami, saj mora ta nadnaravni načrt postati tudi naša pot. Marija nam kaže, da je ta pot možna, da je zanesljiva. Ona je hodila pred nami po poti posnemanja Kristusa in poveličanje naše Matere predstavlja trdno upanje za naše rešenje. Zato jo imenujemo spes nostra in causa nostrae laetitiae, naše upanje in razlog našega veselja.

Nikoli ne smemo opustiti zaupanja v to, da bomo postali sveti, da bomo sprejeli Božje povabilo, da bomo vztrajali do konca. Bog, ki je v nas začel delo posvečevanja, bo to delo tudi končal. Kajti če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Na ta praznik vse kliče k veselju. Trdno upanje v našo osebno svetost je Božji dar. Toda človek ne more ostati pasiven. Spomnite se Kristusovih besed: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Ga vidite? Križ vsak dan. Nulla dies sine cruce! Noben dan brez križa; noben dan, ko si ne bi naložili Gospodovega križa, ko ne bi sprejeli njegovega jarma. Zato vas tudi nenehno spominjam, da je veselje vstajenja posledica trpljenja križa.

Kljub temu se ne bojte, kajti Gospod sam nam je rekel: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Sveti Janez Zlatousti razlaga: "Pridite, a ne, da bi polagali račune, temveč bili odrešeni svojih grehov; pridite, ne zato, ker bi potreboval slavo, ki mi jo lahko izkažete, potrebujem pa vaše rešenje … Ne bojte se, ko slišite govoriti o jarmu, saj je prijeten; ne bojte se, če govorim o bremenu, saj je lahko."

Pot našega osebnega posvečevanja vsak dan vodi preko križa; ta pot ni nesrečna, saj nam pomaga sam Kristus in z Njim žalost ni mogoča. Rad ponavljam: In laetitia, nulla dies sine cruce! Z dušo, polno veselja, noben dan brez križa.