Seznam točk

Poglejte: odrešenje, ki se je dovršilo, ko je Jezus umrl v sramoti in slavi križa, Judom v spotiko, poganom norost, se bo po Božji volji izvrševalo še naprej, dokler ne pride Gospodova ura. Človek ne more živeti v skladu z Jezusovim srcem in se hkrati ne čutiti poslanega kot On, peccatores salvos facere, reševat vse grešnike, v prepričanju, da moramo mi sami vsak dan bolj zaupati v Božje usmiljenje. Od tod ta silna želja, da bi bili soodrešeniki s Kristusom, da bi skupaj z Njim rešili vse duše, ker smo oziroma želimo biti ipse Christus, Jezus sam, in On je sam sebe dal v odkupnino za vse.

Pred seboj imamo pomembno nalogo. Ne smemo ostati pasivni, saj nam je Gospod izrecno naročil: trgujte, dokler ne pridem. Med tem, ko čakamo vrnitev Gospoda, ki bo ponovno zavladal svojemu kraljestvu, ne moremo stati križem rok. Širjenje Božjega kraljestva ni samo uradna naloga članov Cerkve, ki predstavljajo Kristusa, ker so od Njega prejeli sveto moč. Vos autem estis corpus Christi, tudi vi ste Kristusovo telo, nam pove apostol, z jasno zapovedjo, naj trgujemo do konca.

Še veliko dela nas čaka. Se mar v dvajsetih stoletjih ni naredilo nič? V dvajsetih stoletjih se je veliko delalo; vnema nekaterih ljudi, s katero podcenjujejo trud naših prednikov, se mi ne zdi ne objektivna ne poštena. V dvajsetih stoletjih je bilo opravljeno pomembno delo, in pogosto je bilo opravljeno zelo dobro. Ob drugih prilikah je prihajalo do zmot, do nazadovanja, kot je tudi danes kdaj opaziti umikanje, strah, boječnost, vendar hkrati ne manjka poguma in velikodušnosti. Toda človeška družina se nenehno obnavlja; v vsaki generaciji moramo ljudem pomagati odkriti veličino njihovega poslanstva Božjih otrok in doseči, da bodo zapoved ljubezni do Stvarnika in svojega bližnjega vzeli za svojo.

Kaj storiti? Rekel sem vam, da ne poskušam opisovati družbenih in političnih kriz, kulturnih bolezni in pogrezanja. S poudarkom na krščanski veri govorim o zlu izrecno kot o žalitvi Boga. Krščanski apostolat ni politični program niti kulturna alternativa; prizadeva si za širjenje dobrega, za okuženje z željo ljubiti, za dejansko setev miru in veselja. Nedvomno bo ta apostolat vir duhovnih koristi za vse: več pravičnosti, več razumevanja, več spoštovanja človeka do človeka.

Okrog nas je veliko duš in nimamo pravice, da bi bili ovira za njihovo večno srečo. Naša dolžnost je, da smo kristjani v polnosti, da smo sveti, da ne prevaramo Boga niti vseh teh ljudi, ki od kristjana pričakujejo zgled in nauk.

Naš apostolat mora temeljiti na razumevanju. Vztrajam: ljubezen se bolj kot v dajanju kaže v razumevanju. Ne skrivam vam, da sem na lastni koži izkusil, kako težko je ne biti razumljen. Vedno sem si prizadeval, da bi me razumeli, toda nekateri so si prizadevali, da me ne bi razumeli. Še en razlog, praktičen in živ, da si sam vedno želim razumeti druge. Vendar ni nek trenutni nagib tisti, ki od nas zahteva široko, vseobsežno, katoliško srce. Duh razumevanja je znak krščanske ljubezni dobrega Božjega otroka. Kajti Gospod nas hoče na vseh pravičnih poteh tega sveta, da bi širili seme bratstva — ne ljuljke —, opravičila, odpuščanja, ljubezni, miru. Nikoli ne bodite nikomur sovražniki.

Kristjan mora biti vedno pripravljen za sobivanje z vsemi, vsem mora — s svojim odnosom —, dati možnost, da se približajo Jezusu Kristusu. Z veseljem se mora žrtvovati za druge, brez razlik, ne da bi duše delil v predalčke, ne da bi jih označeval z nalepkami, kot bi bile blago ali preparati žuželk. Kristjan se ne more ločiti od drugih, ker bi bilo sicer njegovo življenje nesrečno in sebično: vsem mora postati vse, da bi jih vse rešil.

Ko bi le tako živeli, ko bi znali svoje ravnanje preroditi s to setvijo velikodušnosti, s to željo po sožitju, po miru! Tako bi pospeševali človekovo pristno osebno svobodo; vsak bi prevzel svojo odgovornost, odgovornost za opravila, ki mu pripadajo v svetnem delu. Kristjan bi bolj kot vse znal braniti svobodo drugega, da bi potem lahko branil svojo. Imel bi ljubezen, s katero bi sprejel druge takšne, kot so — kajti vsak, brez izjeme, ima svoje stiske in dela napake —, in jim hkrati z Božjo milostjo in s človeškim občutkom pomagal premagati zlo, izpuliti ljuljko, da bi se vsi vzajemno podpirali in z dostojanstvom živeli življenje ljudi in kristjanov.

Na vse dogodke v življenju — tako osebne kot nekako tudi na tiste, ki predstavljajo velika zgodovinska razpotja —, gledam kot na številne druge klice, ki jih Bog namenja ljudem, da bi spoznali resnico, in kot na priložnosti za nas kristjane, da s svojimi deli in besedami ob pomoči milosti oznanjamo Duha, ki mu pripadamo.

Vsaka generacija kristjanov mora odrešiti, posvetiti svoj čas. Zato mora razumeti in deliti skrbi drugih ljudi, sebi enakih, da jim lahko z darom jezikov da spoznati, kako naj odgovorijo na delovanje Svetega Duha in na bogastvo, ki se nenehno izliva iz Božjega srca. Na nas kristjanih je, da v teh dneh ter temu svetu, od katerega smo in v katerem živimo, oznanjamo staro in novo sporočilo evangelija.

Ni res, da so danes vsi ljudje — mišljeno na splošno kot celota —, nedostopni in ravnodušni do tega, kar krščanska vera uči o usodi in bistvu človeka. Ni res, da se ljudje današnjega časa zanimajo samo za zemeljske stvari, nočejo pa gledati v nebo. Čeprav ne manjka zaprtih ideologij in ljudi, ki jih podpirajo, obstajajo v našem času velika hrepenenja kot tudi podla dejanja, junaštva in strahopetnosti, veselje in razočaranje, ljudje, ki sanjajo o novem, pravičnejšem in bolj človeškem svetu, ter drugi, morda razočarani nad propadom svojih prvotnih idealov, ki se zatekajo v egoizem in iščejo zgolj lastno zadovoljstvo ali pa ostanejo potopljeni v zmoto.

Vsem tem moškim in ženskam, kjerkoli že so, v trenutkih navdušenja ali v krizah in porazih, moramo sporočiti slovesno in odločno oznanilo svetega Petra iz časa po binkoštih: Jezus je vogelni kamen, Odrešenik, vse v našem življenju, kajti izven njega pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.

Če se ne bomo učili od Jezusa, ne bomo nikoli ljubili. Če bi mislili kot nekateri, da namreč ohraniti čisto, Boga vredno srce pomeni ne mešati in ne okužiti ga s človeškimi čustvi, bi kot logična posledica postali neobčutljivi za trpljenje drugih. Zmožni bi bili zgolj uradne ljubezni, suhe in brez duše, ne pa resnične Jezusove ljubezni, ki je nežnost in človeška toplina. S tem ne želim dati povoda za napačne teorije, ki so žalostni izgovori za to, da odvračamo srca, jih oddaljujemo od Boga in zapeljujemo v skušnjavo in pogubo.

Ob današnjem prazniku moramo Gospoda prositi, da nam podeli dobro srce, sposobno sočustvovati s trpljenjem ljudi in razumeti, da sta resnični balzam za stiske, ki spremljajo in pogosto vznemirjajo duše na tem svetu, ljubezen in dobrota. Vse druge tolažbe so dobre kvečjemu za to, da človeka trenutno razvedrijo, za sabo pa pustijo žalost in obup.

Če želimo pomagati drugim, jih moramo ljubiti, vztrajam, z ljubeznijo, ki bo razumevanje in predanost, naklonjenost in zavestna ponižnost. Tako bomo razumeli, zakaj se je Gospod odločil celotno postavo povzeti v dvojni zapovedi, ki je v resnici ena sama: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, z vsem srcem.

Morda zdaj mislite, da kristjani — ne drugi, ti in jaz —, pozabljamo na osnovno uresničevanje te naloge. Morda mislite na številne krivice, ki se ne popravljajo, zlorabe, ki ostajajo, diskriminacijo, ki se prenaša iz roda v rod, ne da bi našli korenito rešitev.

Ne morem niti mi ni treba predlagati konkretnega načina za reševanje teh problemov. Vendar vas kot Kristusov duhovnik moram spomniti, kaj pravi Sveto pismo. Premišljujte ob prizoru sodbe, ki ga je opisal sam Jezus: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.

Človek ali družba, ki se ne odzivata na trpljenje in krivice, ki se jih ne trudita lajšati, nista človek in družba po meri ljubezni Jezusovega Srca. Kristjani — ko ohranjajo kar največjo svobodo in zato tudi velik pluralizem ob proučevanju in uresničevanju različnih rešitev —, morajo biti enotni v istem prizadevanju služiti človeštvu. Drugače njihovo krščanstvo ne bo Jezusova beseda in življenje; krinka bo in prevara pred Bogom in pred ljudmi.