Seznam točk

Vsakič, ko sem govoril pred jaslicami, sem skušal imeti pred očmi takega Kristusa Gospoda našega: v plenice povitega, položenega na slamo v jaslicah. Ko je še Dete in ne govori; v njem sem hotel videti Učenika. Potrebujem takšno predstavo o Njem, ker se moram učiti od Njega. Če pa naj bi se učili od Njega, moramo skušati spoznati njegovo življenje: brati sveti evangelij, premišljevati prizore iz nove zaveze, da bi tako prodrli v Božji smisel Jezusove zemeljske poti.

Kajti v našem življenju moramo obnoviti Kristusovo življenje, tako da ga spoznavamo: z branjem in premišljevanjem Svetega pisma, z molitvijo tako kot zdaj, pred jaslicami. Razumeti moramo, kaj nas Jezus uči že kot Dete, ravnokar rojeno, od trenutka, ko odpre oči na tej blagoslovljeni človeški zemlji.

Jezus raste in živi, kakor eden izmed nas, in nam razodeva, da ima človeško življenje, vsakdanje in običajno življenje, božanski smisel. Čeprav smo lahko že tolikokrat premišljevali, nas mora vedno z občudovanjem napolniti misel na trideset neopaznih let, ki predstavljajo večji del Jezusovega bivanja med Njegovimi brati ljudmi. Zasenčena leta, a nam so jasna kot sončna luč. Ali bolje: to je sijaj, ki osvetljuje naše dneve in jih projicira kot verodostojno sliko, saj smo navadni kristjani, z običajnim življenjem, kot toliko drugih ljudi na najrazličnejših krajih sveta.

Tako je živel Jezus tri desetletja: bil je fabri filius, tesarjev sin. Potem so sledila tri leta javnega življenja, ko so mu množice vzklikale. Ljudje so bili začudeni: Kdo je ta? Kje se je toliko naučil? Njegovo življenje je bilo pač običajno življenje ljudi tiste dežele. Bil je faber, filius Mariae, tesar, sin Marije. In bil je Bog: odreševal je človeški rod in vse pritegnil k sebi.

Zaključim z besedami iz današnjega evangelija: stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Naša Gospa se ne loči od Sina. Treh kraljev ne sprejme mogočni kralj na svojem prestolu, ampak Dete v Materinem naročju. Prosimo Božjo Mater, ki je naša Mati, naj nam pripravi pot do polne ljubezni: Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum! Njeno sladko srce pozna najvarnejšo pot, po kateri se srečamo s Kristusom.

Trije kralji so imeli zvezdo; mi imamo Marijo. Sancta Maria, Stella orientis. Danes ji kličemo Sveta Marija, Morska zvezda, Zgodnja danica, pomagaj svojim otrokom. Naša gorečnost za duše ne sme imeti meja, saj nihče ni izvzet iz Kristusove ljubezni. Trije kralji so bili prvi med pogani; po odrešenju pa ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske — nobene diskriminacije — kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Kristjani ne moremo nikogar izključevati, ne moremo deliti ali razvrščati duš; veliko jih bo prišlo z vzhoda in zahoda; v Kristusovem srcu je prostora za vse. Njegove roke — spet ga občudujemo v jaslicah —, so roke otroka, a so iste, ki se bodo razprostrle na križu in pritegnile vse ljudi.

Še zadnja misel o tem pravičnem možu, našem očetu in gospodu svetem Jožefu, ki je ob prizoru razglašenja ostal, kot navadno, neopažen. Zamišljam si ga zbranega v premišljevanju, kako ljubeznivo pazi na Božjega Sina, ki mu je bil kot človek zaupan v očetovsko skrb. S čudovito nežnostjo — lastno tistim, ki ne živijo zase —, se sveti Očak neslišno, a učinkovito posveča služenju.

Danes smo govorili o življenju molitve in o apostolski gorečnosti. Je kje boljši učitelj, kot je to sveti Jožef? Lahko vam dam nasvet, ki ga neutrudno ponavljam že mnogo let, Ite ad Ioseph, pojdite k Jožefu! On vam bo pokazal stvarne poti, kako se lahko na človeške in Božje načine približamo Jezusu. In kmalu si boste upali, kot je to delal on, nositi in poljubljati, oblačiti in varovati Božje Dete, ki se nam je rodilo. V znamenje spoštovanja in češčenja so modri Jezusu darovali zlata, kadila in mire; Jožef pa mu je dal vse svoje mlado in zaljubljeno srce.

Instaurare omnia in Christo, sveti Pavel kot z geslom naroči kristjanom iz Efeza; oblikovati ves svet v Jezusovem duhu in postaviti Kristusa v središče vseh stvari. Si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Kristus je s svojim učlovečenjem, s svojim delom v Nazaretu, s svojim učenjem in čudeži po krajih Judeje in Galileje, s smrtjo na križu in z vstajenjem središče stvarstva, Prvorojenec in Gospod vseh živih bitij.

Poslanstvo nas kristjanov je v tem, da oznanjamo Kristusovo kraljestvo, da ga oznanjamo s svojo besedo in svojimi deli. Gospod hoče imeti svoje na vseh razpotjih tega sveta. Nekatere pokliče v puščavo, da se oddaljijo od nestalnosti človeške družbe ter s svojim pričevanjem druge spominjajo, da Bog obstaja. Nekaterim zaupa duhovniško službo. Veliko večino ljudi pa si želi sredi sveta, v povsem zemeljskih opravilih. Zato morajo ti kristjani ponesti Kristusa v vsa okolja, kjer se odvijajo človeške dejavnosti: v tovarno, v laboratorij, na polje, v obrtniško delavnico, na ceste velikih mest in na gorske poti.

Na tem mestu se rad spomnim prizora pogovora med Kristusom in učencema iz Emavsa. Jezus hodi ob teh dveh možeh, ki sta izgubila skoraj vse upanje, tako da se jima življenje začenja zdeti nesmiselno. Razume njuno stisko, prodre v njuni srci in jima posreduje nekaj tistega življenja, ki biva v Njem.

Ko dospejo v mesto in Jezus namerava nadaljevati pot, ga učenca zadržita in skoraj prisilita, da ostane z njima. Nato ga prepoznata po lomljenju kruha: Gospod, vzklikneta, je bil z nama! In rekla sta drug drugemu: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma? Vsak kristjan mora zagotoviti navzočnost Kristusa med ljudmi; delati mora tako, da njegovi bližnji zaznajo bonus odor Christi, prijeten Kristusov vonj, ravnati tako, da se prek dejanj učenca razkrije obraz Učitelja.

Na današnji praznik kristjani v procesiji spremljajo Gospoda po mestih vsega sveta, po ulicah in trgih — tako kot v času Njegovega zemeljskega življenja —, skritega v hostiji, ko gre v korak s tistimi, ki ga želijo videti in kot po naključju srečuje tiste, ki ga ne iščejo. Jezus se tako ponovno pojavi sredi svojih. Kako reagiramo ob tem Učenikovem klicu?

Zunanji znaki ljubezni morajo izvirati iz srca in se nadaljevati s pričevanjem v krščanskem življenju. Če smo bili prenovljeni s prejemom Gospodovega telesa, moramo to dokazati z deli. Naj bodo naše misli polne miru, predajanja, služenja. Naj bodo naše besede prave, jasne, na mestu; naj znajo potolažiti in pomagati, predvsem pa naj znajo drugim prinašati Božjo luč. Naj bodo naša dejanja skladna, učinkovita, zadeta v polno: naj imajo bonus odor Christi, dobri Kristusov vonj, ker spominjajo na Njegov način vedenja in življenja.

Procesija sv. Rešnjega telesa prinaša Kristusa v vasi in mesta po svetu. Vendar ta navzočnost, ponavljam, ne sme biti enodnevna: hrup, ki se sliši in potem pozabi. Jezusov mimohod nas mora opomniti, da ga moramo odkriti v svojih vsakdanjih opravilih. Poleg slovesne procesije današnjega četrtka mora biti tudi vsakdanja procesija, tiha in skromna, v vsakodnevnem življenju vsakega kristjana, človeka med sebi enakimi, a radostnega, da je prejel vero in Božje poslanstvo, da se vede tako, da prenovi Gospodovo sporočilo na zemlji. Ne manjka nam napak, bede, grehov. Vendar je Bog z nami in moramo se mu dati na razpolago, da bo vedno razpoznaven med ljudmi.

Prosimo torej Gospoda, naj nam nakloni, da bomo evharistične duše, naj bo naš stik z Njim poln veselja, miru, prizadevanja za pravičnost. In tudi drugim bomo omogočili, da spoznajo Kristusa; pomagali Ga bomo postaviti na vrh vseh človeških dejavnosti. Izpolnila se bo Jezusova obljuba: In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.

To je mogoče, to niso le nekoristne sanje. Ko bi se ljudje le odločili v svoja srca sprejeti Božjo ljubezen! Kristus, naš Gospod, je bil križan in je z višave križa odrešil svet ter vzpostavil mir med Bogom in ljudmi. Jezus Kristus nas vse spominja: et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, če me postavite na vrh vseh zemeljskih dejavnosti, tako da izpolnjujete dolžnosti vsakega trenutka in ste moje priče v stvareh, ki se zdijo velike, in v tistih, ki se zdijo majhne, omnia traham ad meipsum, bom vse pritegnil k sebi. Moje kraljestvo med vami bo postalo resničnost!

Kristus, naš Gospod, še vedno vztraja pri tem načrtu odrešenja ljudi in celotnega stvarstva, tega našega sveta, ki je dober, ker je dober prišel iz Božjih rok. Adamova žalitev, njegov greh človeške prevzetnosti je bil tisti, ki je prekinil Božjo usklajenost stvarstva.

Ko pa je prišla polnost časov, je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, ki se je po delovanju Svetega Duha utelesil v Mariji vedno Devici, da bi ponovno vzpostavil mir in da po odrešitvi človeka od greha, adoptionem filiorum reciperemus, da bi postali Božji otroci, sposobni zaupnega odnosa z Bogom; da bi tako ta novi človek, ta nova veja Božjih otrok lahko ves svet osvobodila nereda in vse stvari obnovila v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

K temu smo poklicani kristjani, to je naša apostolska naloga in skrb, ki nam mora goreti v duši: doseči, da Kristusovo kraljestvo postane resničnost, da preženemo sovraštvo in krutost ter po vsem svetu razširimo močni in miroljubni balzam ljubezni. Prosimo danes našega Kralja, naj nam pomaga, da bomo ponižno in goreče sodelovali pri Božjem načrtu, da združimo to, iz česar je človek napravil nered, da vodimo k cilju, kar je zašlo s poti, da ponovno izgradimo slogo v vsem stvarstvu.

Okleniti se krščanske vere pomeni zavezati se, da bomo med ljudmi nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Vsak od nas mora biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, sam Kristus. Samo tako se bomo lahko lotili tega velikega, neizmernega in brezkončnega podviga: od znotraj posvečevati vse posvetne strukture, tako da jim prinašamo kvas odrešenja.

Nikoli ne govorim o politiki. Naloga kristjana na svetu zame ni v tem, da poganja neko versko-politično gibanje — to bi bila norost —, tudi če bi imel dober namen, da vsem človeškim dejavnostim vdihne Kristusovega duha. Kar je treba pripeljati k Bogu, je srce vsakega posameznika, prav vsakega človeka. Potrudimo se nagovoriti vsakega kristjana, da bo tam, kjer je, v okoliščinah, ki niso odvisne samo od njegovega položaja v Cerkvi in civilni družbi, temveč tudi od spreminjajočih se zgodovinskih razmer, z besedo in zgledom znal pričevati za vero, ki jo izpoveduje.

Kristjan ima kot človek vso pravico živeti na svetu. Če dopusti, da v njegovem srcu živi in vlada Kristus, bo vse njegovo človeško delovanje prežemala odrešilna učinkovitost Gospoda. Ni pomembno, ali je njegovo delo, kot se reče, visoko ali nizko. Kajti človeški vrh je lahko v Božjih očeh nizek in to, kar imamo mi za nizko in preprosto, lahko predstavlja krščanski vrh svetosti in služenja.