Seznam točk

Vi in jaz smo del Kristusove družine, kajti pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti. Ta zastonjska izbira, ki smo jo prejeli od Gospoda, nam označuje jasno določen cilj — osebno svetost, kot nam vztrajno ponavlja sveti Pavel: Haec est voluntas Dei: sanctificatio vestra, to je božja volja: vaše posvečevanje. Zatorej ne pozabimo: v Učiteljevi staji smo, da bi osvojili ta vrh.

Ne morem pozabiti nekega dogodka, ko sem šel v Valenciji molit v stolnico — od takrat je preteklo že veliko časa — in ustavil sem se ob grobnici častitega Ridaura. Takrat so mi povedali, da je ta duhovnik, ko je bil že zelo star in so ga spraševali: Koliko let imate? zelo prepričan odgovarjal v valencijskem jeziku: Poquets, zelo malo, toliko, kolikor let služim Bogu. Za mnoge od vas se še vedno na prste ene roke štejejo leta, odkar ste se odločili biti blizu našemu Gospodu, mu služiti sredi sveta, v vašem lastnem okolju in preko vašega dela. Ta podrobnost ni preveč pomembna; zares pomembno pa je, da si v dušo globoko vtisnemo gotovost, da to povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih; in to ne na kakršenkoli način, niti na nadpovprečen niti na odličen način: potruditi se moramo do junaštva, v najmočnejšem in najstrožjem pomenu besede.

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. Razumite, da skrb za duše celó človeško gledano vzklije kot logična posledica te izbire, kakor pravi eden od cerkvenih očetov: “Ko odkrijete, da vam je bilo nekaj v korist, poskušate pritegniti še druge. Zatorej si morate želeti, da bi vas po Gospodovih poteh spremljali tudi drugi. Če greste na trg ali v kopališče in se srečate z nekom, ki ne počne ničesar, ga povabite, naj se vam pridruži. Prenesite to zemeljsko navado v to, kar je duhovnega, in ko boste šli k Bogu, ne pojdite sami.”

Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.

Morda bo kdo od vas pomislil, da merim izključno na skupino izbranih ljudi. Ne varajte se tako zlahka ob nagibu strahopetnosti ali udobja. Ravno nasprotno, začutíte božjo nujnost po tem, da bi vsakdo bil drugi Kristus, ipse Christus, Kristus sam; na kratko povedano, nujnost, da naše ravnanje poteka v skladu z zahtevami vere, saj svetost, za katero si moramo prizadevati, ni drugorazredna svetost: ta ne obstaja. In prvo, kar se pričakuje od nas, je, da ljubimo: ljubezen, ki je vez popolnosti; ki jo moramo uresničevati v skladu z jasnimi zapovedmi, ki jih postavlja Gospod sam: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, ne da bi karkoli zadržali zase. V tem je svetost.

Prav gotovo gre za vzvišen in težaven cilj. Toda ne izgubite izpred oči, da se svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo. “Vse, kar se razvija,” opozarja eden od krščanskih piscev iz prvih stoletij, ko govori o povezanosti z Bogom, “se začne tako, da je najprej majhno. Šele ko se postoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko.” Zato ti pravim, da če se želiš vesti kot dosleden kristjan — in vem, da si pripravljen ravnati tako, čeprav ti je ob tem ubogem telesu tolikokrat težko zmagati ali napredovati — moraš biti izjemno pozoren na najbolj nepomembne podrobnosti, kajti svetost, ki jo od tebe zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z božjo ljubeznijo opravljaš vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti.

Ko pozorno poslušamo klic svetega Pavla: To je božja volja, vaše posvečenje, smo globoko ganjeni in naše srce je pretreseno. Danes še enkrat naredim ta sklep zase in spominjam tudi vas ter vse človeštvo: to je božja volja, da smo sveti.

Da bi dušam prinašali resnični mir, da bi preoblikovali svet, da bi v svetu in preko zemeljskih stvari iskali Boga, našega Gospoda, je nepogrešljivo potrebna osebna svetost. Ko se pogovarjam z ljudmi iz mnogih dežel in iz najrazličnejših družbenih okolij, me pogosto vprašajo: Kaj porečete nam, poročenim? Kaj nam, ki delamo na polju? Kaj pa vdovam? In kaj mladim?

Načrtno jim odgovarjam, da imam samo eno skledo. Po navadi poudarim, da je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal veselo novico vsem ljudem brez kakršnegakoli razlikovanja. Ena sama skleda in ena sama jed: Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Vsakogar kliče k svetosti, vsakogar prosi za ljubezen: mlade in stare, samske ročene, zdrave in bolne, učene in nevedne, ne glede na to, kje delajo in kje se nahajajo. Obstaja samo en način za rast v domačnosti in zaupanju do Boga: stik v molitvi, pogovor z Njim, izkazovanje naše naklonjenosti od srca k srcu.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.