Seznam točk

Iz razlogov, ki niso v zvezi z našo temo — vendar pa jih dobro pozna Jezus, ki nas spremlja iz tabernaklja — me je življenje pripeljalo do tega, da sem se še posebej zavedal, da sem božji otrok. Okušal sem veselje ob tem, ko sem se zatekel v srce mojega Očeta; da bi zadoščeval, da bi se očistil, da bi mu služil, da bi razumel vse ljudi in da bi vsem odpuščal na temelju njegove ljubezni in mojega ponižanja.

Zato želim vztrajati pri tem, kako potrebno je, da se — vi in jaz — okrepimo, se prebudimo iz tega spanja slabotnosti, ki nas tako zlahka prevzame, ter na globlji in neposrednejši način ponovno zaznavamo dejstvo, da smo božji otroci.

Jezusov zgled, vsi Kristusovi koraki po tistih vzhodnih krajih se nam pomagajo poglobiti v to resnico. Če sprejmemo pričevanje ljudi — beremo v Janezovem pismu — je pričevanje Boga večje. In kaj je pričevanje Boga? Ponovno spregovori sveti Janez: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo … Preljubi, zdaj smo božji otroci.

V teku let sem se poskušal brez omahovanja opirati na to veselo resničnost. Moja molitev je bila enaka v vseh okoliščinah, le z različnimi poudarki. Dejal sem mu: Gospod, Ti si me postavil sem; Ti si mi zaupal to ali ono in jaz zaupam vate. Vem, da si moj Oče, in vedno sem videl, kako so majhni otroci vedno popolnoma prepričani v svoje starše. Moja duhovniška izkušnja mi je potrdila, da ta izročitev v božje roke spodbuja duše k pridobitvi močne, globoke in vedre pobožnosti, ta pa nas spodbuja, da vedno delujemo s pravilnim namenom.

Quasi modo geniti infantes … V veselje mi je bilo povsod širiti to miselnost, da smo majhni otroci Boga, zaradi česar bomo lahko okušali besede, ki jih prav tako zajema liturgija današnje maše: vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet, premaga težave in doseže zmago v tej veliki bitki za mir v dušah in v družbi.

Naša modrost in naša moč sta prav v tem, da smo prepričani o svoji majhnosti, o tem, da pred božjimi očmi nismo nič. Hkrati pa nas prav On spodbuja, naj delujemo v gotovem zaupanju in oznanjamo Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, kljub našim napakam in naši osebni bedi, pod pogojem, da se v naši šibkosti vedno borimo s ciljem, da bi jo premagali.

Gotovo ste me pogosto slišali ponavljati nasvet iz Svetega pisma: discite benefacere, kajti res je, da se moramo naučiti delati dobro ter tega učiti tudi druge. Začeti moramo pri sebi, tako da se trudimo odkriti, katera je tista dobrina, po kateri moramo stremeti: za vsakogar izmed nas, za vsakega od naših prijateljev, za vsakega človeka. Ne poznam boljše poti za premišljevanje o božji veličini: naučiti se služiti z neizrekljivim in preprostim stališčem, da je On naš Oče in mi njegovi otroci.

Ko se boste vprašali o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila naša pobožnost, v katerih določenih točkah bi se moral izboljšati naš osebni odnos z Bogom, boste — če ste me razumeli — zavrnili skušnjavo, da bi si zamišljali nepremagljiva junaštva; odkrili ste namreč, da je Gospod zadovoljen, če mu v vsakem trenutku izročamo majhne dokaze ljubezni.

Poskusi se s stalnostjo držati načrta duhovnega življenja: nekaj minut premišljevalne molitve; udeležba pri sveti maši — vsak dan, če imaš možnost — in pogosto obhajilo; redno prejemanje svetega zakramenta odpuščanja, čeprav ti tvoja vest ne očita nobenega smrtnega greha; obisk Jezusa v tabernaklju; molitev in kontemplacija skrivnosti rožnega venca ter toliko drugih čudovitih pobožnosti, ki jih že poznaš ali pa se jih lahko naučiš.

Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.

Prav tako ne pozabite, da ni najbolj pomembno to, da delamo veliko stvari. Velikodušno se osredotoči na tiste, ki jih lahko izpolnjuješ vsak dan, kadar si tako razpoložen ali ko do tega nimaš volje. Te pobožnosti ti bodo skoraj neopazno vodile h kontemplativni molitvi. Iz tvoje duše bo vzklilo več dejanj ljubezni, molitvenih vzklikov, dejanj zahvale in zadoščevanja, duhovnih obhajil …, medtem ko boš opravljal svoje dolžnosti: ko boš odložil telefonsko slušalko, ko boš vstopil v neko prevozno sredstvo, ko boš zaprl ali odprl vrata, ko boš šel mimo cerkve, ko boš začel novo nalogo, jo opravljal in ko jo boš zaključil; vse boš povezal s tvojim Očetom Bogom.

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

V mojo otroško glavo so se močno vtisnila tista znamenja, ki so jih v hribih v moji deželi postavljali ob robove poti. Mojo pozornost so pritegnili visoki količki, običajno pobarvani z rdečo barvo. Takrat so mi razložili, da ko zapade sneg in prekrije poti, njive in travnike, gozdove, skalovje in globeli, takrat ti količki izstopajo kot zanesljive oporne točke, da vsi vedno vedo, kod pelje pot.

V notranjem življenju se dogaja nekaj podobnega. V njem obstajajo pomladi in poletja, vendar pridejo tudi zime, dnevi brez sonca in noči brez mesečine. Ne moremo dovoliti, da bi bil odnos s Kristusom odvisen od našega razpoloženja, od sprememb v našem značaju. Taka drža kaže na egoizem in lagodnost ter se nikakor ne ujema z ljubeznijo.

Zato bo v trenutkih snežnega meteža in viharja nekaj trdnih, prav nič sentimentalnih pobožnosti, ki so dobro ukoreninjene in prilagojene okoliščinam vsakega posameznika, kakor ti rdeče pobarvani količki, ki nam bodo ves čas označevali pot, dokler Gospod ne bo določil, naj zopet posije sonce, se otaja zmrzal in naj srce ponovno začne biti ter se vname v ognju, ki v resnici nikoli ni ugasnil: bil je le žerjavica, skrita pod pepelom obdobja preizkušnje, ali zmanjšanega truda, ali pa premalo požrtvovalnosti.

Poglejmo sedaj njegovo blaženo Mater, ki je tudi naša Mati. Na Kalvariji, na morišču, moli. Taka drža pri Mariji ni nekaj novega. Vedno je ravnala tako, opravljala je svoje naloge, skrbela za svoj dom. Medtem, ko se je ukvarjala z zemeljskimi stvarmi, je ostala pozorna na Boga. Kristus, perfectus Deus, perfectus homo, je hotel, da nas tudi njegova Mati, najbolj vzvišeno bitje, milosti polna, potrdi v tej gorečnosti, da bi vedno dvigali svoj pogled k božji ljubezni. Spomnite se prizora ob oznanjenju: pristopi nadangel, da bi ji posredoval božje sporočilo — oznanilo, da bo postala Božja Mati — in najde jo zbrano v molitvi. Marija je popolnoma zatopljena v Gospoda, ko jo sveti Gabriel pozdravi: Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj! Nekaj dni kasneje izlije svoje veselje v Magnificat — ta marijanski spev, ki nam ga je Sveti Duh posredoval po tenkočutni zvestobi svetega Luka — sad običajnega Marijinega odnosa z Bogom.

Naša Mati je veliko premišljevala o besedah mož in žená iz Stare zaveze, ki so pričakovali Odrešenika, in o dogodkih, v katerih so nastopali. Občudovala je množico čudežev, obilico božjega usmiljenja do svojega ljudstva, ki je bilo tolikokrat nehvaležno. Ko premišljuje o tej nenehno obnavljajoči se nežni ljubezni iz nebes, privrejo iz njenega brezmadežnega srca ljubeče besede: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajtiozrl se je na nizkost svoje dekle. Otroci te dobre Matere, prvi kristjani, so se učili od nje in tudi mi se moremo in moramo učiti.

Že smo vstopili na poti molitve. Kako naprej? Ali niste videli, kako mnogi ljudje — moški in ženske — izgledajo, kot da se pogovarjajo sami s sabo ter se všečno poslušajo? To je skoraj nenehno besedičenje, samogovor, ki neutrudno ponavlja probleme, ki jih skrbijo, brez da bi karkoli ukrenili za njihovo razrešitev, pri tem pa jih morda žene le bolno hrepenenje po sočustvovanju ali občudovanju. Lahko bi rekli, da ne pričakujejo več od tega.

Kadar želimo zares odkriti svoje srce, bomo, če smo iskreni in preprosti, iskali nasvet pri ljudeh, ki nas imajo radi, ki nas razumejo: pogovor z očetom, z materjo, z ženo, z možem, z bratom, s prijateljem. To je že dialog, četudi pogosto bolj kot poslušati želimo povedati, kar se nam dogaja, se razkriti. Začnimo se tako obnašati do Boga, prepričani, da nas On posluša in nam odgovarja; tako bomo pozorni nanj in bomo odkrili svojo vest v ponižnem pogovoru, da bi mu zaupno povedali o vsem, kar utripa v naši glavi in v našem srcu: veselje, žalost, upi, neprijetnosti, uspehi, porazi, vse do najmanjših podrobnosti našega dne. Kajti prepričali se bomo, da vse v zvezi z nami zanima našega nebeškega Očeta.

Premagajte lenobo, če jo slučajno zaznate, lažni izgovor, da molitev lahko počaka. Ne prelagajmo nikdar tega izvira milosti na jutrišnji dan. Zdaj je pravi čas. Bog, ki je ljubeči gledalec našega celotnega dne, vodi našo intimno molitev; ti in jaz — znova poudarjam — pa se Mu morava zaupati, kot se zaupa bratu, prijatelju, očetu. Reci mu — to mu govorim tudi jaz — da je On vsa Veličina, vsa Dobrota, vse Usmiljenje. In dodaj: Zato se želim zaljubiti vate kljub surovosti mojega vedenja, kljub tem mojim ubogim rokam, ki so zdelane in zamazane od prahu zemeljskih poti.

Tako bomo, skoraj brez da bi se zavedali, hodili naprej z božjimi koraki, trdnimi in krepkimi, v katerih je okusiti notranje prepričanje, da skupaj z Gospodom najdemo radost tudi v bolečini, v odpovedi, v trpljenju. Kakšna moč za božjega otroka, ko se zaveda tolikšne bližine svojega Očeta! Zato, naj se zgodi, kar hoče, sem trden, gotov s teboj, moj Gospod in Oče, ki si moja skala in moja trdnjava.

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe … in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.