Seznam točk

Zelo me razžalosti, če izvem, da kakšen katoličan — božji otrok, ki je po krstu poklican, da bi bil drugi Kristus — pomirja svojo vest z enostavno formalno pobožnostjo, z nekakšno religioznostjo, ki ga le kdaj pa kdaj spodbudi k molitvi, ampak samo če misli, da bi mu prišla prav; da je prisoten pri sveti maši ob zapovedanih dneh, pa niti ne vedno, medtem ko natančno pazi, da bo njegov želodec miren in jé ob točno določenih urah; popušča v svoji veri in jo zamenja za krožnik leče, da se le ne bi odpovedal svojemu položaju … In potem predrzno ali pohujšljivo uporablja oznako kristjana za svoje povzpetništvo. Ne! Ne sprijaznimo se z zunanjimi oznakami: hočem, da ste kristjani v celoti, nerazdvojeni; in da bi to dosegli, morate brez izgovorov iskati primerno duhovno hrano.

Iz osebne izkušnje vam je znano — to sem pogosto ponavljal z namenom, da bi bilo manj obupovanja — da je notranje življenje sestavljeno iz začenjanja in ponovnega začenjanja, vsak dan. In v svojem srcu boste začutili, tako kakor jaz v mojem, da se je treba nenehno boriti.

Verjetno ste pri spraševanju vesti opazili — tudi meni se dogaja enako; oprostite, da govorim o sebi, toda medtem ko vam govorim, skupaj z Gospodom obravnavam potrebe svoje duše —, da vedno znova utrpite majhne neprijetnosti, in včasih se vam lahko zazdijo ogromne, ker razkrijejo očitno pomanjkanje ljubezni, izročitve, duha požrtvovalnosti, obzirnosti. Z iskrenim kesanjem povečujte hrepenenje po zadoščevanju, toda nikoli mi ne izgubite miru.

Na začetku štiridesetih let sem veliko potoval po Valenciji. Takrat nisem imel nobenega človeškega sredstva in s tistimi, ki so se kakor sedaj vi srečevali s tem ubogim duhovnikom, sem molil, kjer je bilo pač mogoče, kakšno popoldne tudi na neki samotni plaži. Kakor prvi Učiteljevi prijatelji, se spomniš? Tako piše sveti Luka, ko so s Pavlom odšli iz Tira na pot v Jeruzalem: Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili.

Nekega dne, v poznih popoldanskih urah, med enim izmed tistih čudovitih sončnih zahodov, smo videli, kako je k bregu prišla barka, in na kopno je skočilo nekaj zagorelih moških, trdnih kot skale, mokrih, z golimi prsmi, tako zagorelih od vetra, da so bili videti kot iz brona. Iz vode so začeli vleči mrežo, ki so jo pripeljali pritrjeno na barko, prepolno srebrno svetlikajočih se rib. Vlekli so z veliko močjo, z občudovanja vredno energijo, stopala so se jim pogrezala v pesek. Nenadoma je tja prišel otrok, prav tako zagorel; približal se je vrvi, jo zgrabil s svojima ročicama in začel vleči z očitno nerodnostjo. Tisti robati ribiči, prav nič uglajeni, so verjetno začutili, kako se je njihovo srce omehčalo, in dovolili so, da je malček sodeloval; niso ga spodili stran, čeprav je bolj kot v pomoč bil v napoto.

Pomislil sem na vas in name; na vas, ki vas še nisem poznal, in name, na to vsakodnevno vlečenje za vrv v tolikih rečeh. Če pridemo pred Boga našega Gospoda kakor ta otrok, prepričani v našo šibkost, toda pripravljeni pomagati pri njegovih načrtih, bomo lažje dosegli cilj: vlecimo k bregu mrežo, napolnjeno z obilnimi darovi, kajti tam, kjer omagajo naše moči, nastopi božja mogočnost.

Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Zvesti v malem, zelo zvesti v malem. Če se poskušamo tako truditi, se bomo naučili tudi z zaupanjem zatekati v naročje svete Marije kakor njeni otroci. Ali vas nisem na začetku spomnil, da imamo vsi zelo malo let, toliko, kolikor let smo odločeni, da bomo z Bogom v zaupljivem odnosu? Torej je razumno, da se naša beda in naša majhnost približata veličini in sveti čistosti božje Matere, ki je tudi naša Mati. Lahko vam povem še eno resnično anekdoto, ker je preteklo že toliko let, odkar se je zgodila, in ker vam bo zaradi kontrastnosti in surovih izrazov pomagala razmišljati. Vodil sem duhovne vaje za duhovnike iz različnih škofij. Iskal sem jih z naklonjenostjo in z zanimanjem, da bi se prišli pogovarjat, razbremenit svojo vest, saj tudi duhovniki potrebujemo bratski nasvet in pomoč. Začel sem govoriti z enim od njih, malce surovim, toda plemenitim in iskrenim človekom; malo sem ga podrezal, obzirno in jasno, da bi zacelil katerokoli rano, ki bi morda lahko bila tam notri, v njegovem srcu. V nekem določenem trenutku me je prekinil nekako s temi besedami: Zelo zavidam moji oslici; v šestih župnijah je služila in o njej ni reči nič slabega. O ko bi jaz delal enako!

Morda — temeljito si izprašaj vest! — si tudi mi ne zaslužimo take slave, kot jo je ta vaški župnik zapel o svoji oslici. Toliko smo delali, zavzemali smo te in te odgovorne položaje, blestel si v tej in oni človeški nalogi … toda ali v božji navzočnosti ne najdeš ničesar, kar bi moral obžalovati? Si zares poskušal služiti Bogu in svojim bratom ljudem, ali pa si gojil svoj egoizem, svojo osebno slavo, svoje ambicije, svoj izključno zemeljski in žalostno minljivi uspeh? Govorim vam brez olepševanja, ker se hočem še enkrat zelo iskreno pokesati in ker si želim, da bi tudi vsak od vas prosil odpuščanja. Ob pogledu na našo nezvestobo, na tolike zmote, šibkosti, strahopetnosti — vsakdo ima svoje — iz srca ponovimo Gospodu tisti Petrov skesani vzklik: Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te! Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad, kljub moji bedi! In drznem si dodati: Ti poznaš mojo ljubezen, prav zaradi te moje bede, saj me vodi k temu, da se oprem nate, ki si moja rešitev: quia Tu es, Deus, fortitudo mea. In od tukaj začnemo znova.

Božja ljubezen je ljubosumna; ni zadovoljna, če človek ob srečanju z njo postavlja pogoje: nestrpno čaka, da se damo v celoti, da v srcu ne ohranjamo temačnih skrivališč, do katerih ne moreta priti zadovoljstvo in veselje milosti in nadnaravnih darov. Morda boste pomislili: odgovoriti “da” na to izključno ljubezen — ali to morda ne pomeni izgube svobode?

S pomočjo Gospoda, ki v tem trenutku molitve zavzema prvo mesto, in z njegovo lučjo upam, da nam bo — vam in meni — to postalo še bolj jasno. Vsak od nas je že kdaj izkusil, da služenje Kristusu, našemu Gospodu, prinaša bolečino in težavno delo. Če bi zanikali to resničnost, bi to pomenilo, da se nismo srečali z Bogom. Ko pride ta bolečina, zaljubljena duša ve, da je le minljiv vtis in kmalu odkrije, da je teža lahka in breme prijetno, saj ga na svojih ramah nosi On, tako kakor je objel les križa, ko je šlo za našo večno srečo. Toda obstajajo ljudje, ki tega ne razumejo, ki se uprejo Stvarniku — to je nemočen, beden, žalosten upor — in slepo ponavljajo nekoristno pritožbo proti Gospodu in njegovemu Maziljencu, ki jo povzema psalm: pretrgajmo njune spone, njune vezi vrzimo s sebe. Upirajo se proti temu, da bi z junaškim molkom, z naravnostjo, brez blišča in brez pritoževanja izpolnjevali naporno delo vsakega dne. Ne razumejo, da božja volja tudi takrat, ko se pojavi v odtenkih bolečine in z zahtevnostjo, ki rani, natančno sovpada s svobodo, ki prebiva le v Bogu in v njegovih načrtih.

Da bi dosegli ta cilj, nas mora gnati ljubezen, nikoli kot nekdo, ki prenaša težo kazni ali prekletstva: vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. Tako bomo svoje delo dokončali s popolnostjo ter izpopolnili čas, ker bomo orodja, zaljubljena v Boga, ki se kljub lastni šibkosti zavedajo vse odgovornosti in vsega zaupanja, ki ga Gospod polaga na njihova ramena. Ker lahko računaš na božjo stanovitnost, se moraš pri vseh svojih dejavnostih vesti kot nekdo, ki deluje izključno zaradi ljubezni.

Toda ne zatiskajmo si oči pred resnico in ne privolimo v naivno in površinsko gledanje, ki bi nas vodilo k predstavi, da nas čaka lahka pot in je za to, da bi jo prehodili, dovolj le nekaj iskrenih sklepov in nekaj gorečih želja po služenju Bogu. Ne dvomite o tem, da se bodo v teku let, morda še prej, kakor si mislimo, pojavile še posebno težke okoliščine, ki bodo zahtevale veliko duha požrtvovalnosti in največjo pozabo nase. Takrat povečaj krepost upanja in drzno ponotranji apostolov krik: Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Premišljuj z gotovostjo in z mirom: na to ubogo bitje se bo razlila neskončna božja ljubezen! Sredi tvojih običajnih opravil je prišel čas, da se vadiš v veri, da prebudiš upanje, da poživiš ljubezen; torej, da uporabiš vse tri božje kreposti, ki nas spodbujajo, da takoj in brez pretvarjanja, prikrivanja in sprevračanja izženemo dvoličnost iz našega poklicnega ravnanja in notranjega življenja.

Pozorno berite ta evangeljski prizor, da boste izkoristili te čudovite nauke o krepostih, ki morajo razsvetljevati naš način delovanja. Potem ko so farizeji in herodovci končali svoj hinavski in dobrikavi uvod, so zastavili svoje vprašanje: Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme dajati cesarju davek ali ne? “Sedaj bodite pozorni na njihovo zvitost,” piše sveti Janez Zlatousti. “Ne rečejo mu: razloži nam, kaj je dobro, primerno, dopustno, temveč mu pravijo: povej nam, kaj se ti zdi. Obsedeni so bili z željo, da bi ga izdali ter da bi se zameril politični oblasti.” Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec! Prinesliso mu denarij. Nato jim je rekel: Čigava sta ta podoba in napis? Dejali so mu: Cesarjeva. Tedaj jim je rekel: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

Kakor vidite, je ta dilema prav tako stara, kakor je jasen in nedvoumen Učiteljev odgovor. Nobenega nasprotja ni — ne obstaja — med služenjem Bogu in služenjem ljudem: med izpolnjevanjem naših državljanskih dolžnosti in pravic ter izpolnjevanjem verskih pravic in dolžnosti; med prizadevanjem, da bi gradili in izboljševali časno mesto ter prepričanjem, da hodimo po svetu kakor po poti, ki nas vodi v nebeško domovino.

Tudi tukaj se izraža ta enotnost življenja, ki je — tega se nikoli ne bom naveličal ponavljati — bistveni pogoj za tiste, ki se skušajo posvečevati v običajnih okoliščinah svojega dela ter družinskih in družbenih odnosov. Jezus ne dopušča te delitve: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Kristjan izbere izključno Boga, kadar v polnosti odgovori na njegov klic, in ta izbira ga vodi, da vse usmerja h Gospodu, hkrati pa bližnjemu daje vse, kar mu pripada v skladu s pravičnostjo.