Seznam točk

Vztrajam: v preprostosti svojega vsakdanjega dela, v enoličnih podrobnostih vsakega dne moraš odkriti za mnoge zakrito skrivnost veličine in novosti: ljubezen.

Vprašal si me, kaj lahko izročiš Gospodu.

— Ni mi treba premišljevati, kaj bi odgovoril: isto kot zmeraj, vendar bolje dokončano, z dovršenostjo ljubezni, ki naj te vodi, da boš več mislil nanj kot nase.

Vedno aktualno in junaško poslanstvo za običajnega kristjana: na svet način izvrševati najrazličnejša opravila, tudi tista, ki se zdijo najbolj nepomembna.

Delajmo, delajmo veliko in dobro, brez da bi pozabili, da je naše najboljše orožje molitev. Zato neutrudno ponavljam, da moramo biti kontemplativne duše sredi sveta, ki si prizadevajo svoje delo spreminjati v molitev.

Pišeš mi v kuhinji, ob ognjišču. Začenja se večeriti. Hladno je. Poleg tebe tvoja mlajša sestra — zadnja, ki je odkrila božansko norost globokega življenja svojega krščanskega poklica — lupi krompir. Navidez — si misliš — je njeno delo enako kot prej. Pa vendar je tolikšna razlika!

— Res je: prej je “samo” lupila krompir; sedaj pa se posvečuje z lupljenjem krompirja.

Trdiš, da korak za korakom dojemaš, kaj pomeni “duhovniška duša” … Ne jezi se, če ti odgovorim, da glede na dejstva to razumeš samo v teoriji. — Vsak dan se ti dogaja isto: zvečer pri spraševanju vesti, same želje in sklepi; zjutraj in popoldne pri delu, same težave in izgovori.

Ali tako živiš “sveto duhovništvo za izročitev duhovnih žrtev, Bogu prijetnih po Jezusu Kristusu”?

Ko si se znova lotil svojega rednega opravila, ti je ušel nekakšen uporniški vzklik: vedno isto!

Jaz pa sem ti dejal: — Da, vedno isto. Toda to nizko opravilo — enako, kot ga vršijo tvoji sodelavci — mora biti zate nenehna molitev, z istimi ljubeznivimi besedami, a vsak dan z drugačno melodijo.

To je ravno naše poslanstvo, da prozo tega življenja preoblikujemo v enajsterce, v junaško poezijo.

Dan brez mrtvičenja je izgubljen dan, ker ni bilo samozatajevanja, ker nismo živeli žgalne daritve.