Seznam točk

Laicistična miselnost in drugi načini razmišljanja, ki bi jih lahko imenovali pietistične, sovpadajo v tem, da kristjana ne štejejo za celovitega in popolnega človeka. Po mnenju prvih evangeljske zahteve zadušijo človekove kvalitete, po mnenju drugih padla človeška narava postavlja v nevarnost čistost vere. Rezultat je isti: ne spoznajo globine Kristusovega učlovečenja, ne vedo, da je Beseda meso postala, torej človek, in se naselila med nami.

Moja izkušnja kot izkušnja človeka, kristjana in duhovnika me je naučila ravno nasprotnega: ni srca, pa naj še tako globoko tiči v grehu, ki ne bi kakor ostanki žerjavice pod pepelom skrivalo žara plemenitosti. In kadar sem na samem in s Kristusovo besedo udaril v teh srcih, so se vedno odzvala.

Na tem svetu mnogi nimajo osebnega odnosa z Bogom; so ljudje, ki morda niso imeli priložnosti, da bi slišali božjo besedo, ali pa so jo pozabili. Toda njihova naravnanost je človeško iskrena, zvesta, sočutna, poštena. In drznem si trditi, da je tisti, ki združuje vse te pogoje, tik pred tem, da bo velikodušen tudi do Boga; človeške kreposti so namreč temelj nadnaravnih.

Res je, da ta osebna sposobnost ni dovolj: nihče se ne reši brez Kristusove milosti. Toda če posameznik ohranja in goji načelo poštenosti, mu bo Bog izravnal pot; in lahko bo svetnik, ker je znal živeti kot dober človek.

Morda ste videli drugačne, v določenem smislu prav nasprotne primere: mnogi, ki se imenujejo kristjani — ker so bili krščeni in prejemajo zakramente — a se izkažejo kot nezvesti, lažnivi, neiskreni, polni napuha … In naenkrat padejo. So kot zvezde, ki za nekaj trenutkov zasvetijo na nebu, potem pa se dokončno utrnejo.

Bog hoče, da smo zelo človeški, če sprejmemo odgovornost njegovih otrok, ki jo nosimo. Glava naj se dotika nebes, noge pa naj trdno stopajo po zemlji. Cena krščanskega življenja ni prenehati biti ljudje ali opustiti prizadevanje, da bi pridobili kreposti, ki jih nekateri že imajo, četudi ne poznajo Kristusa. Cena vsakega kristjana je odrešujoča kri našega Gospoda, ki hoče, da smo — ponavljam — zelo človeški in zelo božji, ter da se vsak dan trudimo posnemati Njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Kadar se nekdo trudi za rast človeških kreposti, je njegovo srce že zelo blizu Jezusu Kristusu. In kristjan opazi, da ga božje kreposti: vera, upanje, ljubezen, ter vse druge kreposti, ki jih prinaša božja milost, spodbujajo, da nikoli ne zanemari dobrih lastnosti, ki si jih deli z mnogimi ljudmi.

Človeške kreposti so — ponavljam — temelj nadnaravnih; in slednje vedno dajejo novo spodbudo, da človek lahko deluje pošteno. Toda v vsakem primeru ni dovolj le želja, da bi imeli te kreposti: potrebno je, da se jih naučimo živeti. Discite benefacere, naučite se delati dobro. Treba se je dnevno vaditi v ustreznih dejanjih — delih iskrenosti, resnicoljubnosti, uravnovešenosti, vedrosti, potrpežljivosti; kajti ljubezen so dela in Boga ne gre ljubiti samo z besedo, temveč v dejanju in v resnici.

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.

Pozorno berite ta evangeljski prizor, da boste izkoristili te čudovite nauke o krepostih, ki morajo razsvetljevati naš način delovanja. Potem ko so farizeji in herodovci končali svoj hinavski in dobrikavi uvod, so zastavili svoje vprašanje: Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme dajati cesarju davek ali ne? “Sedaj bodite pozorni na njihovo zvitost,” piše sveti Janez Zlatousti. “Ne rečejo mu: razloži nam, kaj je dobro, primerno, dopustno, temveč mu pravijo: povej nam, kaj se ti zdi. Obsedeni so bili z željo, da bi ga izdali ter da bi se zameril politični oblasti.” Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec! Prinesliso mu denarij. Nato jim je rekel: Čigava sta ta podoba in napis? Dejali so mu: Cesarjeva. Tedaj jim je rekel: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

Kakor vidite, je ta dilema prav tako stara, kakor je jasen in nedvoumen Učiteljev odgovor. Nobenega nasprotja ni — ne obstaja — med služenjem Bogu in služenjem ljudem: med izpolnjevanjem naših državljanskih dolžnosti in pravic ter izpolnjevanjem verskih pravic in dolžnosti; med prizadevanjem, da bi gradili in izboljševali časno mesto ter prepričanjem, da hodimo po svetu kakor po poti, ki nas vodi v nebeško domovino.

Tudi tukaj se izraža ta enotnost življenja, ki je — tega se nikoli ne bom naveličal ponavljati — bistveni pogoj za tiste, ki se skušajo posvečevati v običajnih okoliščinah svojega dela ter družinskih in družbenih odnosov. Jezus ne dopušča te delitve: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Kristjan izbere izključno Boga, kadar v polnosti odgovori na njegov klic, in ta izbira ga vodi, da vse usmerja h Gospodu, hkrati pa bližnjemu daje vse, kar mu pripada v skladu s pravičnostjo.

Kako moliti? Brez strahu pred zmoto si drznem trditi, da obstaja mnogo načinov molitve, neskončno, bi lahko rekel. Toda jaz bi si za vse nas želel pristne molitve božjih otrok, ne besedičenja hinavcev, ki bodo morali od Jezusa slišati: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: Gospod, Gospod. Tisti, ki jih žene hinavstvo, lahko morda dosežejo “hrup molitve,” je zapisal sv. Avguštin, “ne pa njenega glasu, kajti tam manjka življenje” in ni prizadevanja za izpolnjevanje Očetove volje. Naj bo naše vzklikanje Gospod! združeno z učinkovito željo po tem, da spreminjamo v stvarnost te notranje vzgibe, ki jih Sveti Duh zbuja v naši duši.

Prizadevati si moramo, da z naše strani ne ostane niti senca dvoličnosti. Da bi pregnali to zlo, ki ga Gospod trdo obsoja, je prvi pogoj, da si prizadevamo za ravnanje z jasno, stalno in dejansko držo odpora do greha. Trdno in iskreno moramo v srcu in v razumu čutiti grozo pred smrtnim grehom. Naša globoko zakoreninjena drža pa mora biti tudi sovraštvo do premišljenega malega greha, do tega popuščanja, ki nam sicer ne odvzame božje milosti, vendar pa oslabi poti, po katerih milost prihaja do nas.