Seznam točk

Zelo me razžalosti, če izvem, da kakšen katoličan — božji otrok, ki je po krstu poklican, da bi bil drugi Kristus — pomirja svojo vest z enostavno formalno pobožnostjo, z nekakšno religioznostjo, ki ga le kdaj pa kdaj spodbudi k molitvi, ampak samo če misli, da bi mu prišla prav; da je prisoten pri sveti maši ob zapovedanih dneh, pa niti ne vedno, medtem ko natančno pazi, da bo njegov želodec miren in jé ob točno določenih urah; popušča v svoji veri in jo zamenja za krožnik leče, da se le ne bi odpovedal svojemu položaju … In potem predrzno ali pohujšljivo uporablja oznako kristjana za svoje povzpetništvo. Ne! Ne sprijaznimo se z zunanjimi oznakami: hočem, da ste kristjani v celoti, nerazdvojeni; in da bi to dosegli, morate brez izgovorov iskati primerno duhovno hrano.

Iz osebne izkušnje vam je znano — to sem pogosto ponavljal z namenom, da bi bilo manj obupovanja — da je notranje življenje sestavljeno iz začenjanja in ponovnega začenjanja, vsak dan. In v svojem srcu boste začutili, tako kakor jaz v mojem, da se je treba nenehno boriti.

Verjetno ste pri spraševanju vesti opazili — tudi meni se dogaja enako; oprostite, da govorim o sebi, toda medtem ko vam govorim, skupaj z Gospodom obravnavam potrebe svoje duše —, da vedno znova utrpite majhne neprijetnosti, in včasih se vam lahko zazdijo ogromne, ker razkrijejo očitno pomanjkanje ljubezni, izročitve, duha požrtvovalnosti, obzirnosti. Z iskrenim kesanjem povečujte hrepenenje po zadoščevanju, toda nikoli mi ne izgubite miru.

Et viam Dei in veritate doces; učiti, učiti, učiti: kazati božje potí v skladu s čisto resnico. Naj te ne prestraši, če drugi vidijo tvoje osebne napake, tvoje in moje. Jaz imam veliko željo po tem, da bi jih razglašal, da bi pripovedoval o svojem osebnem boju, o svoji gorečnosti po tem, da bi se poboljšal na tem ali onem področju svojega boja, da bi bil zvest Gospodu. Prizadevanje, da bi izgnali in premagali to našo bedo, je že eden od načinov, kako drugim pokazati božje steze: najprej, kljub našim vidnim napakam, s pričevanjem lastnega življenja; potem z naukom, kakor naš Gospod, ki je coepit facere et docere, najprej začel z deli, kasneje pa se je posvetil oznanjevanju.

Potem, ko sem vam potrdil, da vas ima ta duhovnik zelo rad in da vas ima nebeški Oče še veliko bolj rad, ker je neskončno dober, neskončno očetovski; potem, ko sem vam pokazal, da vam ne morem ničesar očitati, sem hkrati prepričan, da vam moram pomagati ljubiti Jezusa Kristusa in Cerkev, njegovo čredo. Mislim namreč, da me v tem ne prekašate: lahko se kosate z menoj, vendar me ne boste premagali. Kadar v svojem oznanjevanju ali v osebnih pogovorih s posamezniki pokažem na kakšno napako, tega ne storim zato, da bi prizadel; to storim izključno iz gorečnosti, da bi bolj ljubili Gospoda. In ko vztrajam na tem, kako potrebno je živeti kreposti, ne izgubim izpred oči, da ta nujnost pritiska tudi name.

Nekoč sem slišal nekega brezobzirneža govoriti, da izkušanje lastnih padcev služi zgolj temu, da potem stokrat ponovno zapademo v isto napako. Jaz pa vam pravim, da razumen človek izkoristi te neprijetnosti tako, da se spametuje, da se nauči delati dobro, da se prenovi v odločitvi, da bo bolj svet. V izkušnji vaših porazov in zmag pri služenju Bogu vedno poiščite — z rastočo ljubeznijo — trdnejše hrepenenje po tem, da bi še naprej izpolnjevali svoje dolžnosti in uporabljali svoje pravice krščanskih državljanov, ne glede na to, kako težko je. Ne bodimo strahopetni, ne bežímo ne pred častjo ne pred odgovornostjo, ne ustrašimo se odzivov, ki se dvigujejo okrog nas — in morda prihajajo od lažnih bratov — kadar se trudimo plemenito in zvesto iskati božjo slavo in dobro drugih.

Biti moramo tudi razumni. Zakaj? Da bi bili pravični, da bi živeli ljubezen, da bi učinkovito služili Bogu in vsem dušam. Razumnost je bila po pravici imenovana genitrix virtutum, mati kreposti, pa tudi auriga virtutum, vodnica vseh dobrih navad.