Seznam točk

Potrudi se, da bo na tvojih krščanskih ustnicah — saj si kristjan in to moraš biti vedno — navzoča “neprizanesljiva” nadnaravna beseda, ki žene, ki spodbuja, ki bo izraz tvoje življenjske drže zavezanosti.

»Coepit facere et docere« — Jezus je pričel delati, nato pa učiti. Ti in jaz morava pričevati z zgledom, ker ne moremo živeti dvojnega življenja: ne moremo učiti tega, česar ne delamo. Z drugimi besedami, učiti moramo to, kar si vsaj prizadevamo živeti.

Ko si že tako zahteven do tega, da morajo drugi izpolnjevati svoje obveznosti, tudi v javnih službah — in praviš: To je dolžnost! — si morda pomislil, ali spoštuješ urnik svojega dela, ali ga vestno vršiš?

Iskrena pobožnost, resnična ljubezen do Boga, nas vodi k delu, k izpolnjevanju vsakodnevne dolžnosti, tudi če je težko.

Pogosto je bila poudarjena nevarnost del brez notranjega življenja, ki bi jih spodbujalo. Toda treba bi bilo poudariti tudi nevarnost notranjega življenja — če sploh more obstajati — brez del.

Notranji boj nas ne oddaljuje od naših časnih opravil: vodi nas do tega, da jih dokončamo bolje!

Tvoje življenje ni ponavljanje enakih dejanj, kajti vsako naslednje mora biti pravilnejše, učinkovitejše, bolj polno ljubezni kot prejšnje. — Vsak dan nova luč, novo hrepenenje, za Njega!

Vsak dan stôri, kar moreš, da bi spoznaval Boga, da bi se “družil” z Njim, da bi bil vsak trenutek bolj zaljubljen in ne bi mislil na nič drugega kot na njegovo ljubezen in slavo.

Ta načrt boš izpolnil, otrok moj, če za nič na svetu ne opustiš svojega časa molitve, božje navzočnosti (z molitvenimi vzkliki in duhovnimi obhajili, ki te vnemajo), svoje svete maše brez naglice, svojega dela, ki ga dobro dokončaš zaradi Njega.

Čeprav ga spoštujem, ne bom nikoli delil mnenja s tistimi, ki ločujejo molitev od aktivnega življenja, kot da bi bilo to nezdružljivo.

Božji otroci moramo biti kontemplativni: ljudje, ki sredi trušča množice znamo najti tišino duše v nenehnem pogovoru z Gospodom in ga gledati, kakor človek gleda Očeta, kot gleda Prijatelja, katerega noro ljubi.

Pobožen človek, s pobožnostjo brez svetohlinstva, svojo poklicno dolžnost izpolnjuje dovršeno, ker ve, da je to delo k Bogu povzdignjena molitev.

Dejstvo, da smo božji otroci, nas bo — ponavljam — privedlo to tega, da bomo imeli kontemplativnega duha sredi vseh človeških dejavnosti — luč, sol in kvas, zaradi molitve, zaradi mrtvičenja, zaradi verske in strokovne izobraženosti — tako da bomo uresničevali ta program: kolikor bolj v notranjosti sveta se nahajamo, toliko bolj moramo biti božji.

Dobro zlato in diamanti so v notranjosti zemlje, ne na dosegu roke.

Tvoja naloga svetosti — lastne svetosti in svetosti drugih — je odvisna od te gorečnosti, od tega veselja, od tega tvojega dela, skritega in vsakdanjega, normalnega in običajnega.