Seznam točk

Pojdi v Betlehem, približaj se Detetu, zapleši pred njim, izreci mu veliko gorečih besed, pritisni si ga k srcu …

— Ne govorim o otročarijah: govorim o ljubezni! Ljubezen pa se pokaže z dejanji: v intimnosti svoje duše ga lahko prav zares objameš!

Povejmo Jezusu, da smo otroci. In kako otroci, majhni in preprosti otročki, trpijo, da bi se povzpeli stopnico više! Na videz tam izgubljajo čas. Končno jim je uspelo. Zdaj pa še ena stopnica. Z rokami in nogami, z zagonom celega telesa dosežejo novo zmagoslavje: še ena stopnica. In znova začnejo. Kakšen napor! Le malo jih še manjka do vrha …, potem pa spodrsljaj … in hopla! … navzdol. Ves obtolčen se ubogi otrok v solzah začne, znova začne vzpenjati.

Tako je z nami, Jezus, kadar smo sami. Vzemi nas Ti v svoje ljubeznive roke, kakor veliki in dobri Prijatelj preprostega otroka; ne zapusti nas, dokler ne dospemo na vrh; in takrat — oh, takrat! — bomo znali odgovoriti na tvojo usmiljeno ljubezen z otroškimi drznostmi in ti bomo povedali, sladki Gospod, da razen Marije in Jožefa ni bilo in ne bo nobenega smrtnika — kljub temu, da jih je bilo nekaj zares norih — ki bi te ljubil, kot te ljubim jaz.

Naj te ne skrbi, če počenjaš majhne otročarije, sem ti svetoval. Če ta dejanja niso rutinska, ne bodo brezplodna.

— Primer: recimo, da neka duša, ki hodi po poti duhovnega otroštva, začuti vzgib, da bi vsak večer pred spanjem s plaščem odela lesen kip Device Marije.

Razum se upira takšnemu dejanju, ker se mu zdi povsem nekoristno. Toda mala duša po dotiku milosti prav dobro ve, da bi otrok iz ljubezni ravnal tako.

Tedaj se možata volja, ki jo imajo vsi, ki so duhovno majhni, dvigne in prisili razum, da se preda … In če ta otroška duša vsak dan odeva kip naše Gospe, stori vsak dan tudi majhno otročarijo, ki je v božjih očeh plodovita.

Ko boš iskreno postal otrok in boš hodil po poteh otroštva — če te bo tja vodil Gospod — boš nepremagljiv.

Zaupna prošnja majhnega otroka: Želel bi si skesanosti tistih ljudi, Gospod, ki so ti znali najbolj ugajati.

Otrok, prenehal boš biti otrok, če se kdo ali kaj postavi med Boga in tebe.

Jezusa mi ni treba ničesar prositi: omejil sem bom na to, da mu ugajam in mu povem vse, kot da On tega ne bi vedel, tako kot majhen otrok pripoveduje svojemu očetu.

Otrok, reci Jezusu: Ne bom zadovoljen z ničimer, kar je manj od Tebe.

Kakšne otročarije pripoveduješ svojemu Gospodu v svoji molitvi duhovnega otroštva! Z zaupanjem otroka, ki se pogovarja z velikim Prijateljem, o čigar ljubezni je trdno prepričan, mu zaupaš: Naj živim samo za tvojo slavo!

Spominjaš se in vdano priznavaš, da vse delaš slabo: Tole, moj Jezus — dodajaš — se ti ne more zdeti čudno. Nemogoče je, da bi jaz kaj naredil tako, kot je treba. Ti mi pomagaj, opravi to Ti namesto mene in videl boš, kako bo uspelo.

Nato pa drzno, ne da bi se oddaljil od resnice, nadaljuješ: Prežemi, opijani me s svojim Duhom in tako bom izpolnil tvojo voljo. Hočem jo izpolniti. Če je ne izpolnim …, je zato, ker mi ne pomagaš. Vendar vem, da mi pomagaš!

Čutiti moraš nujno potrebo po tem, da postaneš majhen, brez vsega, šibek. Takrat se boš v naročje naše nebeške Matere vrgel z molitvenimi vzkliki, z ljubečimi pogledi, z marijanskimi pobožnostmi …, ki so srčika tvojega otroškega duha.

— Ona te bo varovala.