Seznam točk

Človek božji, ne bodi no tako naiven (četudi si pravi otrok ali pa si tak pred Bogom) in ne spravljaj mi svojih bratov pred tujimi ljudmi v smešen položaj.

Treba je biti prepričan, da je Bog vedno z nami. — Živimo, kakor da je Gospod nekje daleč, tam, kjer svetijo zvezde, pozabljamo pa, da je tudi vedno z nami.

In je kot ljubeč Oče — vsakega izmed nas ima raje kot vse matere tega sveta svoje otroke —, ki nam pomaga, nas navdihuje, blagoslavlja … in nam odpušča.

Kolikokrat so se obrazi naših staršev razvedrili, ko smo jim, potem ko smo bili poredni, rekli: “Ne bom nikoli več!” — Potem pa smo mogoče še istega dne ušpičili isto … — In naš oče nas je z narejeno jezo v glasu in z resnim izrazom na obrazu kaznoval … hkrati pa je bilo njegovo srce polno nežnosti, ker je poznalo našo šibkost in je reklo: “Ubogi otrok, kako zelo se trudi, da bi bil priden!”

Treba si je zapisati in vtisniti globoko v spomin, da je Gospod, ki je poleg nas in v nebesih, naš Oče, najboljši Oče.

Javni dogodki so te pripeljali do prostovoljne osame, ki je zaradi nekaterih okoliščin morda še hujša od samote v ječi. — Tvoja osebnost se je umaknila v senco.

Nikakor ne najdeš svojega mesta pod soncem, povsod je le sebičnost, radovednost, nerazumevanje in obrekovanje. — Dobro, pa kaj? Si mar pozabil na svojo svobodno voljo in “otroško” moč?

— Pomanjkanje listja in cvetja (zunanjega delovanja) ne pomeni, da je v koreninah (notranjem življenju) kipenje in delovanje usahnilo.

Delaj! Stvari se bodo spremenile in dajal boš več plodov kot prej in tudi bolj slastni bodo.

Skušaj spoznati “pot duhovnega otroštva”, ne da bi se “silil” stopati po tej poti. — Pusti, da deluje Sveti Duh.

Pot otroštva. — Izročitev. — Duhovno otroštvo. — Vse to ni nobena otročarija, temveč močno in trdno krščansko življenje.

To kar v duhovnem življenju otroštva rečejo ali storijo “otroci”, niso nikoli otročarije.

Duhovno otroštvo ni duhovna zaostalost niti “mehkužnost”. To je razumna in trdna pot, na katero lahko zaradi njene težavne enostavnosti stopi in na njej tudi vztraja le človek, ki ga vodi božja roka.

Duhovno otroštvo zahteva podrejanje razuma, kar je težje kot podrejanje volje. — Poleg božje milosti je za podreditev razuma potrebno stalno urjenje volje, ki reče “ne”, tako kot reče “ne” telesu enkrat in še enkrat in zmeraj. — V tem je protislovje: kdor hodi po “mali poti otroštva”, mora zato, da bi lahko postal otrok, okrepiti in utrditi svojo voljo.

Biti majhen: velika drznost je otroška lastnost. — Kdo hoče … luno z neba? — Kdo se ne ozira na nevarnosti, da bi uresničil svojo željo?

“Vlijte” v “takega” otroka mnogo božje milosti, željo po izvrševanju Njegove volje, veliko ljubezen do Jezusa, vso človeško vednost, ki jo more pridobiti njegova sposobnost …, pa boste imeli upodobljene sedanje apostole, kakršne nedvomno hoče Bog.

Bodi otrok. — Še bolj. — Toda ne ustavi se v “nespametnih” letih. Si videl še kaj bolj neumnega kot otroka, ki skuša biti kot moški, ali moža, ki se obnaša kot otrok?

Pred Bogom bodi otrok: in ravno zato bodi v vsem drugem zelo možat. — Ah, in pusti te navade razvajenega psa!

Včasih čutimo potrebo po majhnih otročarijah. — V božjih očeh so to majhne umetnije. In dokler se ne sprevržejo v rutino, so tako rodovitna dela, kot je vedno rodovitna ljubezen.

Pred Bogom, ki je večen, si ti manjši otrok kot dveletnik, če ga primerjaš s sabo.

In razen tega, da si otrok, si božji otrok.

— Ne pozabi tega.

Če te stisne tvoja beda, ne bodi žalosten. — Kot sveti Pavel se hvali s svojo slabostjo, kajti otrokom je dovoljeno, da brez strahu pred posmehom oponašajo starejše.

Naj te tvoje napake in nepopolnosti, celo tvoji hudi padci ne oddaljijo od Boga. — Nemočen otrok se, če je pameten, še bolj privije k očetu.

Naj te ne skrbi, če se jeziš, ko opravljaš tiste majhne stvari, za katere te On prosi. — Boš že prišel do tega, da se boš smehljal …

Ali ne vidiš, s kolikšno nejevoljo preprosti otrok spusti iz svojih rok sladkarijo in jo da očetu, ki ga preizkuša? — A mu jo vseeno da: zmagala je ljubezen.

Ko hočeš nekaj narediti dobro, zelo dobro, izpade slabše. — Ponižaj se pred Jezusom in mu reci: si videl, kako vse naredim slabo? — Če mi ti ne boš zelo pomagal, bo vse še slabše!

Usmili se svojega otroka: glej, vsak dan hočem popisati veliko stran v knjigi svojega življenja …, a sem tako okoren! Če ne vodi moje roke Učitelj, prihajajo izpod mojega peresa namesto lepo oblikovanih črk le čačke in packe, ki jih ni mogoče pokazati nikomur.

Jezus, od zdaj bova vedno pisala skupaj.

Priznam, ljubezen moja, svojo veliko, veliko nespretnost. Celo ko skušam pobožati, naredim škodo. — Omehčaj mojo dušo: daj mi, prosim te, skupaj s trdnim in možatim življenjem otroštva, takšno nežnost in ljubeznivost, kot jo imajo otroci do svojih staršev v najpristnejših dokazih ljubezni.

Poln si bede. — Vsak dan ti je to bolj jasno.

— A naj te tega ne bo strah. — On dobro ve, da ne moreš dati več sadov.

Zaradi tvojih nehotenih padcev — padcev otroka — je tvoj Oče-Bog še bolj pazljiv in tudi Mati Marija te ne izpusti iz svojih ljubečih rok. Izkoristi to. Ko te Gospod vsak dan pobere s tal, se ga okleni z vso svojo močjo in položi svojo ubogo glavo na njegove odprte prsi, da boš ponorel od bitja njegovega ljubeznivega srca.

En zbodljaj. — In še eden in še eden. — Kar trpi jih, človek! Mar ne vidiš, da si tako neznaten, da v svojem življenju — na svoji kratki poti — lahko izročaš le te majhne križe?

Poleg tega ne pozabi: križ za križem, en zbodljaj … in še eden … kako velik kup bo nastal!

Na koncu, otrok, si znal napraviti veliko stvar: ljubiti.

Ko otroška duša Gospodu izrazi svojo željo po odpuščanju, mora biti prepričana, da se bo njena želja kmalu izpolnila: Jezus bo iz duše odstranil nečisti rep, ki ga vleče za seboj zaradi preteklih napak; odstranil bo mrtvo težo, ostanek vseh nečistosti, ki pritiskajo dušo k tlom; osvobodil bo otrokovo srce vseh zemeljskih bremen, da se bo lahko povzpelo k božjemu veličastvu in se stopilo v živem ognju ljubezni, ki je On.

V trenutkih obupa, ki jih povzročajo tvoja sebičnost, tvoji padci, tvoja — morda le navidezna — umikanja, se ti pogosto zdi, da si v sebi zlomil nekaj, kar ima veliko vrednost (svoje posvečenje).

Ne skrbi: uporabi v nadnaravnem življenju pametni način, ki se ga za rešitev podobnih težav poslužujejo preprosti otroci.

Včasih se zgodi, da otroci — največkrat zaradi nerodnosti — razbijejo kakšno stvar, ki jo je oče še posebej cenil. Zelo jim je žal, morda celo zajokajo, nato pa svojo žalost potolažijo pri lastniku predmeta, ki so ga s svojo nerodnostjo razbili. In oče pozabi na vrednost polomljenega predmeta — čeprav je velika — in poln nežnosti ne samo oprosti, temveč tolaži in spodbuja otroka. — Nauči se kaj iz tega.

Naj bo vaša molitev možata. — Biti otrok ne pomeni biti pomehkužen.

Za tega, ki ljubi Jezusa, je molitev, tudi molitev v suhoti, sladkost, ki vedno prežene bolečino. Duša poseže po molitvi kot otrok po sladkorju, potem ko je popil grenko zdravilo.

Pri molitvi si raztresen. — Skušaj se zbrati, toda ne skrbi, če si kljub temu še vedno raztresen.

Ali ne vidiš, kako se v običajnem življenju tudi najbolj bistri otroci zamotijo in zabavajo s tem, kar jih obdaja, pri tem pa velikokrat preslišijo očetove besede? — V tem ni pomanjkanja ljubezni ali spoštovanja; taka je pač otroku lastna slabost in majhnost.

Glej: ti si otrok pred Bogom.