Seznam točk

Ponovno se obrnimo k evangeliju. Poglejmo se v našem vzoru, v Kristusu Jezusu.

Jakob in Janez sta preko svoje matere prosila Kristusa, da bi sedela na njegovi levici in desnici. Ostali učenci so bili ogorčeni nad njima. In naš Gospod, kaj odgovori? Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.

Ob drugi priložnosti, na poti v Kafarnaum, je Jezus — kakor druge dni — morda šel pred njimi. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se pogovarjali po poti? Oni pa so molčali, kajti po poti so — že spet — razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takšnih otrok v mojemimenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.

Ali ta Jezusov način delovanja v vas ne zbuja ljubezni? Uči jih nauka in da bi ga razumeli, jim poda živ primer. Pokliče enega izmed otrok, ki so tekali po tisti hiši, in ga stisne k svojim prsim. Ta zgovorni molk našega Gospoda! Z njim je povedal vse: On ljubi tiste, ki so kakor otroci. Potem še doda, da je kot učinek te preprostosti, te ponižnosti duha, mogoče objeti Njega in Očeta, ki je v nebesih.

Ko se približuje čas njegovega trpljenja — Jezus hoče nazorno pokazati svoje kraljevo dostojanstvo — zmagoslavno vstopi v Jeruzalem … na osličku! Pisano je bilo, da bo mesija kralj ponižnosti: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.

Sedaj, pri zadnji večerji, je Kristus vse pripravil za slovo od svojih učencev, medtem ko so se oni kot že ničkolikokrat zapletli v prepir glede tega, kdo iz te skupine izbrancev bo priznan kot največji. Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom,s katerim je bil opasan.

Še enkrat je učil z zgledom, z deli. Pred učenci, ki so se prepirali zaradi razlogov, polnih napuha in častihlepja, se Jezus skloni in z veseljem izvrši delo služabnika. Kasneje, ko se vrne k mizi, jim pravi: Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Gane me ta rahločutnost našega Jezusa. Ne reče namreč: Če se jaz ukvarjam s tem, koliko bolj bi vi morali delati tako? Postavi se na isto raven, ne sili: ljubeče graja pomanjkanje velikodušnosti tistih mož.

Kakor prvim dvanajsterim, Gospod tudi nam lahko in nam dejansko nenehno daje razumeti: exemplum dedi vobis, dal sem vam zgled ponižnosti. Postal sem služabnik, da boste vi znali s krotkim in ponižnim srcem služiti vsem ljudem.

Bela nedelja mi v spomin prikliče staro pobožno tradicijo iz moje dežele. Na ta dan, ko nas liturgija vabi, naj hrepenimo po duhovni hrani — rationabile, sine dolo lac concupiscite, zahrepenite po duhovnem mleku, brez primesi zvijače — je bila takrat navada, da so nosili sveto obhajilo bolnikom, ne nujno težko bolnim, da bi lahko izpolnili velikonočno zapoved. V nekaterih velikih mestih je vsaka župnija organizirala svojo evharistično procesijo. Iz svojih študijskih let se spomnim, da je bilo običajno, da so se na glavni zaragoški ulici križali trije sprevodi, v katerih so bili samo moški, tisoči moških z velikimi prižganimi svečami. Trdni ljudje, ki so spremljali Gospoda v zakramentu, z vero, večjo od tistih več kilogramov težkih sveč.

Ko sem se to noč nekajkrat prebudil, sem v obliki molitvenega vzklika ponavljal: quasi modo geniti infantes, kot pravkar rojeni otroci …Pomislil sem, da nam to povabilo Cerkve pride zelo prav vsem, ki čutimo resničnost božjega otroštva. Prav je namreč, da smo zelo trdni, močni, da imamo pogum, ki je zmožen vplivati na okolje, v katerem živimo. Kljub temu pa je pred Bogom tako dobro, da nase gledamo kot na majhne otroke!

Quasi modo geniti infantes, rationabile, sine dolo lac concupiscite: kakor otroci, ki so pravkar prišli na svet, na ves glas jokajte po čistem mleku duha. Čudovite so te besede svetega Petra in zelo dobro razumem, da je liturgija v nadaljevanju dodala: exsultate Deo adiutori nostro: iubilate Deo Iacob, vriskajte v čast Bogu, vzklikajte Jakobovemu Bogu, ki je tudi naš Gospod in naš Oče. Toda rad bi, da bi vi in jaz danes premišljevali ne o svetem oltarnem zakramentu, ki iz našega srca izvablja najvišjo slavo Jezusu; želim, da bi se zadržali pri gotovosti božjega otroštva ter pri nekaterih od njegovih posledic za vse, ki se v plemenitem prizadevanju trudijo živeti svojo krščansko vero.

Poglejte, za našo Mater sveto Marijo bomo vedno ostali majhni, kajti ona nam odpira pot do nebeškega kraljestva, ki bo dano tistim, ki postanejo kakor otroci. Od naše Gospe se ne smemo nikdar oddaljiti. Kako jo bomo častili? Tako da bomo z njo v živem odnosu, tako da se bomo z njo pogovarjali, ji izkazovali našo ljubezen, v srcu premišljevali prizore iz njenega življenja na zemlji, ji pripovedovali o naših bojih, o naših uspehih in o naših porazih.

Tako odkrijemo — kakor da bi jih prvikrat izgovarjali — pomen marijanskih molitev, ki so se vedno molile v Cerkvi. Kaj je Zdrava Marija ali Angel Gospodov drugega kot goreče hvaljenje Božjega materinstva? In v svetem rožnem vencu — tej sijajni pobožnosti, ki je nikoli ne bom nehal priporočati vsem kristjanom — grejo skozi naš um in skozi naše srce skrivnosti čudovitega Marijinega življenja, ki so ravno temeljne skrivnosti vere.