Seznam točk

Niti najmanj ne verjemite tistim, ki krepost ponižnosti predstavljajo kot pretirano človeško plašnost ali kot večno obsojenost na žalost. Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok? Zakaj se ljudje žalostimo? Ker se življenje na zemlji ne odvija tako, kakor smo pričakovali mi osebno, ker se pojavljajo ovire, ki nam onemogočajo ali otežijo napredovanje pri uresničevanju tega, kar hočemo doseči.

Nič od tega se ne zgodi, kadar duša živi nadnaravno resničnost svojega božjega otroštva. Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Naj bodo žalostni tisti, ki se trudijo, da se ne bi priznali za božje otroke; to ponavljam že od zmeraj.

Za zaključek bomo v današnji liturgiji odkrili dve prošnji, ki morata kakor puščica poleteti iz naših ust in našega srca: Vsemogočni Bog, naj se vedno oklepamo vsega, kar je tvoje, in spoštljivo prejemamo nebeške darove.Daj nam, prósimo, Gospod, vztrajno izvrševati tvojo voljo, da ti bo v naših dneh služilo vedno več ljudi in z vedno večjim zasluženjem. Služiti, otroci moji, služiti je naša naloga.

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo.

Če ste opazili, je precej drugače, kadar pade otrok in kadar pade odrasel človek. Za otroke padec običajno nima nobenega pomena — tako pogosto se spotaknejo in padejo! In če potem potočijo nekaj solzá, jim njihov oče razloži, da moški ne jokajo. Tako se nezgoda zaključi z malčkovim prizadevanjem, da bi ugodil svojemu očetu.

Za razliko od tega pa poglejte, kaj se zgodi, če izgubi ravnotežje odrasel človek in trešči na tla. Brez sočutja bi ta padec izzval zabavanje, smeh. Razen tega pa bi udarec lahko imel resne posledice, pri starejšemu človeku morda celo neozdravljiv zlom. V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka — kadar je to potrebno — tolažbe njihovih staršev.

Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje.

Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.

Ponovno mi prihajajo na misel spomini iz moje mladosti. Kakšen izraz vere je bil to! Zdi se mi, da še vedno slišim liturgični spev, da vdihavam vonj kadila, da vidim tisoče in tisoče ljudi, vsak s svojo velikansko svečo — ki je kakor prispodoba njihove bede — toda s srcem otroka, bitja, ki morda ne zmore dvigniti svojih oči do obraza svojega očeta. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda, svojega Boga. Obnovimo svojo trdno odločitev, da se ne bomo nikoli oddaljili od Gospoda zaradi zemeljskih hrepenenj. S konkretnimi sklepi za naše ravnanje okrepimo žejo po Bogu, kot ustvarjena bitja, ki priznavajo svojo lastno nevrednost ter neprenehoma iščejo svojega Očeta ter kličejo k njemu.

Toda vrnimo se k temu, o čemer sem vam govoril prej: potrebno se je naučiti biti kakor otroci, potrebno se je naučiti biti božji otroci. Hkrati pa drugim posredovati ta način razmišljanja, ki nas bo sredi naravnih šibkosti naredil trdne v veri, rodovitne v delih ter gotove na poti. Tako se bomo, ne glede na to, kakšne vrste napako bi utegnili zagrešiti, celo najhujšo, brez omahovanja odzvali in se vrnili na to odlično stezo božjega otroštva, ki se konča v odprtih in pričakujočih rokah našega Očeta Boga.

Kdo od vas se ne spominja rok svojega očeta? Verjetno niso bile tako ljubkujoče, tako sladke in nežne kakor mamine roke. Toda tiste trdne, močne roke so nas držale s toplino in varnostjo. Gospod, hvala za te trde roke. Hvala za te močne roke. Hvala za to nežno in močno srce. Hotel sem se ti zahvaliti tudi za moje zmote! Ne, ti jih nočeš! Vendar jih razumeš, jih opravičiš, jih odpustiš.

To je modrost, ki jo Bog pričakuje v našem odnosu do Njega. Je zares izraz matematične znanosti: priznati, da smo ničla na levi strani … Toda naš Oče Bog vsakogar od nas ljubi takšnega, kakršen je — takšne, kakršni smo! Jaz nisem nič drugega kot le ubog človek, pa vas imam rad takšne, kakršni ste. Predstavljajte si, kolikšna je šele božja ljubezen, če se le borimo, če se trudimo, da bi postavili svoje življenje v sozvočje z našo pravilno izoblikovano vestjo.

Iubilate Deo. Exsultate Deo adiutori nostro. Slavite Boga. Poskakujte od veselja v Gospodu, naši edini pomoči. Jezus, kdor tega ne razume, ne ve ničesar o ljubezni, ne o grehih, ne o bedi! Jaz sem ubog človek, vendar se razumem na grehe, na ljubezen in na bedo. Ali veste, kaj pomeni dvigniti se vse do božjega srca? Ali razumete, da se lahko duša sooči z Gospodom, mu odpre svoje srce, mu razodene svoje tožbe in stiske? Jaz na primer tožim, kadar vzame k sebi ljudi v njihovih mladih letih, ko pa bi mu vendar lahko še veliko let služili na zemlji in ga ljubili; tega namreč ne razumem. Toda to je ječanje zaupanja, kajti vem, da bi se takoj spotaknil, če bi se ločil od božjih rok. Zato takoj dodam, ob tem ko sprejemam božji načrt: naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

To je način ravnanja, kakršnega nas uči evangelij, najbolj sveta prebrisanost in vir učinkovitosti pri apostolskem delu; in to je izvir naše ljubezni in našega miru božjih otrok, ter steza, po kateri lahko ljudem prinašamo toplino in vedrino. Samo zaradi tega nam bo uspelo končati naše dneve v ljubezni, tako da smo posvečevali svoje delo in tam iskali skrito veselje božjih reči. Ravnali bomo s sveto predrznostjo otrok in zavrnili sram — hinavščino — odraslih, ki jih je strah vrnitve k njihovemu Očetu, potem ko so doživeli polom zaradi kakšnega padca.

Zaključil bom z Gospodovim pozdravom, ki ga vsebuje današnji sveti evangelij: Pax vobis! Mir vam bodi … Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda, tega Gospoda, ki nas spremlja k Očetu.