Seznam točk

Otrok, ali ne goriš v želji, da bi Ga vsi ljubili?

Dobri otrok, kako zemeljski zaljubljenci poljubljajo rože, pismo, spomin ljubljene osebe! …

— In ti, boš kdaj lahko pozabil, da ga imaš vedno ob sebi … Njega!? — Boš pozabil …, da ga lahko ješ?

Nespametni otrok joka in cepeta, ko njegova ljubezniva mati vbode iglo v njegov prst, da mu izdere trn, ki se je vanj zasadil … Razsodni otrok morda z očmi v solzah — ker je meso šibko — hvaležno gleda svojo dobro mater, ki mu povzroča nekoliko trpljenja, da ga obvaruje hujšega zla.

— Jezus, naj bom razsodni otrok.

Pojdi v Betlehem, približaj se Detetu, zapleši pred njim, izreci mu veliko gorečih besed, pritisni si ga k srcu …

— Ne govorim o otročarijah: govorim o ljubezni! Ljubezen pa se pokaže z dejanji: v intimnosti svoje duše ga lahko prav zares objameš!

Povejmo Jezusu, da smo otroci. In kako otroci, majhni in preprosti otročki, trpijo, da bi se povzpeli stopnico više! Na videz tam izgubljajo čas. Končno jim je uspelo. Zdaj pa še ena stopnica. Z rokami in nogami, z zagonom celega telesa dosežejo novo zmagoslavje: še ena stopnica. In znova začnejo. Kakšen napor! Le malo jih še manjka do vrha …, potem pa spodrsljaj … in hopla! … navzdol. Ves obtolčen se ubogi otrok v solzah začne, znova začne vzpenjati.

Tako je z nami, Jezus, kadar smo sami. Vzemi nas Ti v svoje ljubeznive roke, kakor veliki in dobri Prijatelj preprostega otroka; ne zapusti nas, dokler ne dospemo na vrh; in takrat — oh, takrat! — bomo znali odgovoriti na tvojo usmiljeno ljubezen z otroškimi drznostmi in ti bomo povedali, sladki Gospod, da razen Marije in Jožefa ni bilo in ne bo nobenega smrtnika — kljub temu, da jih je bilo nekaj zares norih — ki bi te ljubil, kot te ljubim jaz.

Naj te ne skrbi, če počenjaš majhne otročarije, sem ti svetoval. Če ta dejanja niso rutinska, ne bodo brezplodna.

— Primer: recimo, da neka duša, ki hodi po poti duhovnega otroštva, začuti vzgib, da bi vsak večer pred spanjem s plaščem odela lesen kip Device Marije.

Razum se upira takšnemu dejanju, ker se mu zdi povsem nekoristno. Toda mala duša po dotiku milosti prav dobro ve, da bi otrok iz ljubezni ravnal tako.

Tedaj se možata volja, ki jo imajo vsi, ki so duhovno majhni, dvigne in prisili razum, da se preda … In če ta otroška duša vsak dan odeva kip naše Gospe, stori vsak dan tudi majhno otročarijo, ki je v božjih očeh plodovita.

Ko boš iskreno postal otrok in boš hodil po poteh otroštva — če te bo tja vodil Gospod — boš nepremagljiv.

Čutiti moraš nujno potrebo po tem, da postaneš majhen, brez vsega, šibek. Takrat se boš v naročje naše nebeške Matere vrgel z molitvenimi vzkliki, z ljubečimi pogledi, z marijanskimi pobožnostmi …, ki so srčika tvojega otroškega duha.

— Ona te bo varovala.

Ne ustavi se pri tem, da Tolažniku govoriš, poslušaj ga!

V svoji molitvi premišljuj, kako te je življenje otroštva, ko si globoko odkril, da si božji otrok, navdalo s sinovsko ljubeznijo do Očeta; pomisli, kako si pred tem šel po Mariji k Jezusu, ki ga častiš kot njegov prijatelj, kot brat, kot zaljubljenec, kar tudi si …

Potem ko si prejel ta nasvet, si razumel, da si doslej vedel za prebivanje Svetega Duha v tvoji duši, da bi jo ta posvetil …, vendar nisi “razumel” te resnice o njegovi navzočnosti. Potreben je bil ta namig: sedaj čutiš ljubezen znotraj sebe; in želiš se družiti z njim, biti njegov prijatelj, njegov zaupnik …, mu olajšati delo glajenja, izkoreninjanja, vžiganja …

Tega ne bom znal storiti! si pomislil. — Poslušaj ga, ti ponavljam. On ti bo dal moči, On bo naredil vse, če ti hočeš …, saj gotovo hočeš!

— Moli k njemu: Božanski Gost, Učitelj, Luč, Vodnik, Ljubezen, naj te znam lepo gostiti in poslušati tvoje nauke ter se vneti, ti slediti in te ljubiti.

Prepričan si, da ti je Bog jasno pokazal, da se moraš vrniti k najbolj otroškim drobnarijam svojega nekdanjega notranjega življenja ter mesece in celo leta vztrajati v teh junaških malenkostih (tvoja občutja, tolikokrat gluha za dobro, pri tem ne štejejo), z voljo, ki je morda hladna, toda odločena, da jih izpolni iz ljubezni.

Bodi zahteven do sebe brez strahu. Mnogo duš tako dela v svojem skritem življenju, da bi blestel le Gospod.

Želel bi, da se ti in jaz odzoveva tako kot tisti človek — ki je hotel biti zelo božji — na praznik svete družine, ki se je takrat obhajal v osmini Gospodovega razglašenja.

— “Ne manjka mi drobnih križev. Včeraj mi je bilo zaradi enega tako hudo, da me je spravil v jok. Danes pa mi je dal misliti, da moj oče in gospod, sveti Jožef, in moja sveta Mati Marija nista hotela pustiti »svojega otroka« brez božičnega darila. Darilo pa je bila luč, da sem spoznal svojo nehvaležnost do Jezusa zaradi skromnega odziva na milost in svojo ogromno napako, ki je v tem, da s svojim nizkotnim vedenjem nasprotujem presveti volji Boga, ki me hoče imeti za svoje orodje.”