Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

V božičnem času mi je všeč gledati podobe Deteta Jezusa. V teh podobah se nam Gospod kaže majhnega, kar me spomni na to, da nas Bog kliče, da se je Vsemogočni hotel pokazati šibkega, da je hotel pokazati, da potrebuje človeka. Iz betlehemske zibelke Kristus meni in tebi govori, da naju potrebuje, spodbuja naju k pristnemu krščanskemu življenju, življenju predajanja, dela, veselja.

Nikoli ne bomo res dobre volje, če resnično ne posnemamo Jezusa, če nismo, kot on, ponižni. Ponovno poudarjam: ste videli, kje se skriva Božja veličina? V jaslih, v plenicah, v votlini. Odrešenjska učinkovitost more delovati v nas le skozi ponižnost, če nehamo misliti nase in se odgovorno zavedamo potrebe, da delamo za druge.

Včasih se zgodi, tudi med dobrimi ljudmi, da pride do osebnih konfliktov, ki na koncu povzročijo resne skrbi, vendar nimajo nobene objektivne osnove. Njihov izvor je zakoreninjen v pomanjkanju poznavanja samega sebe, kar vodi do napuha, do želje postati središče pozornosti in odobravanja vseh ljudi, do skrbi, da ne napravimo slabega vtisa, do tega, da nam ni dovolj delati dobro in se ne izpostavljati, do hrepenenja po osebni gotovosti. Tako mnoge duše, ki bi lahko uživale v čudovitem miru, ki bi lahko okušale neizmerno radost, zaradi ponosa in prevzetnosti postanejo nesrečne in nerodovitne.

Kristus je bil iz srca ponižen. Vse svoje življenje ni hotel zase ničesar posebnega, nobenega privilegija. Čisto naravno, kot vsak človek, je prebil devet mesecev pod srcem svoje Matere. Gospod je dobro vedel, da ga je človeštvo silno potrebovalo. Zaradi tega si je neznansko želel priti na zemljo, da bi odrešil vse duše, vendar se ni prenaglil. Prišel je ob svojem času, kot pridejo na svet ostali ljudje. Od spočetja pa do rojstva nihče — razen svetega Jožefa in svete Elizabete —, ne zazna tega čuda: da Bog prihaja med ljudi.

Božič je obdan tudi s čudovito preprostostjo: Gospod prihaja brez spremstva, nepoznan. Na zemlji sta samo Jožef in Marija deležna Božje pustolovščine. Kasneje tudi pastirji, ki jih angeli obvestijo. In potem še modri z Vzhoda. Na ta način je potrjen transcendentni dogodek, v katerem se združita nebo in zemlja, Bog in človek.

Kako je mogoče, da nam srce otrdi, da se tako navadi na te prizore? Bog se poniža zato, da bi se mu lahko približali, da bi mu njegovo ljubezen vračali z našo, da se naša svoboda ukloni ne samo njegovi veličastni moči ampak tudi njegovi čudoviti ponižnosti.

Veličina Deteta, ki je Bog: njegov Oče je Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, in On je tam, v jaslih, quia non erat eis locus in diversorio, ker ni bilo na zemlji drugega prostora zanj, ki je gospodar vsega stvarstva.

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!

Naučimo se te Jezusove drže. Na svoji zemeljski poti ni hotel niti slave, ki mu je pripadala; pravico je imel do Božjega naslova, a je prevzel vlogo hlapca, sužnja. S tem kristjan ve, da gre vsa slava Bogu, in da ne more uporabljati vzvišenosti in veličine evangelija kot orodje za dosego človeških koristi in častihlepja.

Učimo se od Jezusa. Njegovo zadržanje, ko se odpove vsaki človeški slavi, je popolnoma skladno z veličino njegove edinstvene naloge nadvse ljubljenega Sina Božjega, ki se učloveči, da odreši ljudi. Naloga, ki jo je Očetova ljubeznivost ovila z ganljivo prošnjo: Filius meus es tu, ego hodie genui te. Postula a me et dabo tibi gentes hereditatem tuam. Moj sin si ti; danes sem te rodil. Prosi me in dam ti narode v dediščino.

Kristjan, ki v hoji za Kristusom živi v takšni drži popolnega čaščenja Očeta, tudi prejme od Gospoda besede ljubeznive skrbnosti: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime.

Bog Oče nam je podelil, v srcu svojega Sina, infinitos dilectionis thesauros, neizčrpne zaklade ljubezni, usmiljenja, naklonjenosti. Če hočemo odkriti dokaz, da nas Bog ljubi — da ne samo posluša naše prošnje, temveč nam prihaja naproti —, je dovolj slediti razmišljanju svetega Pavla: On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Milost človeka prenavlja od znotraj in ga spreminja iz grešnika in upornika v dobrega in zvestega služabnika. Vir vseh milosti pa je ljubezen, ki jo ima Bog do nas in ki nam jo je razkril ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji. Po tej Božji ljubezni je druga oseba presvete Trojice, Sin Boga Očeta, prevzel naše meso, torej našo človeško naravo v vsem, razen v grehu. In Beseda, Božja Beseda, je Verbum spirans amorem, Beseda, iz katere izhaja ljubezen.

Ljubezen se nam razkrije v utelešenju, v Jezusovi odrešujoči poti na zemlji vse do skrajne žrtve križa. Na križu pa se razodene z novim znamenjem: eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. To sta Jezusova voda in kri, ki nam govorita o izročitvi do skrajnih meja, do consummatum est, izpolnjeno je, iz ljubezni.

Če ob današnjem prazniku še enkrat premislimo osrednje skrivnosti naše vere, se bomo čudili nad tem, kako se najgloblje resničnosti — ljubezen Boga Očeta, ki izroči svojega Sina, in ljubezen Sina, zaradi katere gre ta miren na Golgoto — spremenijo v dejanja, ki so ljudem zelo blizu. Bog se ne obrača na nas z izkazovanjem moči in oblasti, temveč se nam bliža tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Jezus ni nikoli oddaljen in vzvišen, čeprav ga bomo v letih njegovega oznanjevanja včasih videli jeznega zaradi človeške hudobije. A če dobro pogledamo, bomo takoj opazili, da se njegova jeza rodi iz ljubezni; gre za še eno povabilo, da nas izvleče iz nezvestobe in greha. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi. Te besede nam razložijo celotno Kristusovo življenje in nam pomagajo razumeti, zakaj je prišel k nam s srcem iz mesa, s srcem, kot je naše, ki je trden dokaz ljubezni in stalna priča neizrekljive skrivnosti Božje dobrote.