Seznam točk

Drugi sovražnik, piše sveti Janez, je poželenje oči, globoka lakomnost, zaradi katere cenimo le to, česar se dotaknemo. Oči, ki obstanejo kot prilepljene na zemeljske stvari, oči, ki ravno zaradi tega ne znajo odkriti nadnaravnih. Torej lahko uporabimo izraz Svetega pisma, ko se nanašamo na lakomnost po materialnih dobrinah, in tudi na iznakaženost, zaradi katere gledamo na vse, kar nas obkroža — ostale ljudi, okoliščine našega življenja in našega časa —, samo s človeškim pogledom.

Oči duše postanejo tope; razum se zdi sam sebi zadosten za vsako spoznanje in ne potrebuje več Boga. To je premetena skušnjava, ki se skriva za častjo razuma, ki ga je Bog, naš Oče, dal človeku, da bi Ga spoznal in svobodno ljubil. Zaveden od te skušnjave človeški razum samega sebe okliče za središče stvarstva, se znova navduši nad bosta kakor Bog in ko se napolni z ljubeznijo do samega sebe, pokaže hrbet Božji ljubezni.

Naš obstoj se tako more brezpogojno predati v roke tretjemu sovražniku, superbia vitae. Ne gre le za kratkotrajne domišljave ali samoljubne misli: to je splošna nadutost. Ne zakrivajmo si oči, ker je to najhujše zlo, vzrok vseh zablod. Stalno se moramo boriti proti napuhu, o katerem tako slikovito pišejo, da premine šele en dan po človekovi smrti. To je vzvišenost farizeja, ki mu Bog ne more odpustiti, ker se znajde pred zapreko njegove samozadostnosti. To je prevzetnost, ki nas pripelje do zaničevanja drugih, do gospodovalnosti, do nasilnosti: kamor je prišel napuh, je prišla tudi sramota.

Ne odmaknem se od najčistejše resnice, če vam rečem, da Jezus še naprej išče prenočišča v našem srcu. Prositi ga moramo odpuščanja za svojo zaslepljenost, za svojo nehvaležnost. Prositi ga moramo milosti, da mu ne bi nikdar več zaprli vrat svojih duš.

Gospod ne skriva pred nami dejstva, da ta pokorščina, vdana Božji volji, zahteva odpoved in predajanje, saj ljubezen ne zahteva pravic: hoče služiti. On je prvi prehodil to pot. Jezus, kako si bil Ti pokoren? Usque ad mortem, mortem autem crucis, do smrti, do smrti na križu. Treba je iti ven iz sebe, otežiti si življenje, izgubiti ga zaradi ljubezni do Boga in do duš. "Ti si hotel živeti in nisi želel, da bi se ti kaj zgodilo; Bog pa je hotel drugače. Obstajata dve volji: tvoja volja mora biti naravnana, da se zedini z Božjo voljo; ne pa, da je Božja volja izkrivljena, da bi se prilagodila tvoji."

Videl sem mnogo duš, ki so zastavile svoje življenje — kot ti, Gospod, usque ad mortem —, ko so izpolnile, kar jim je namenila Božja volja: posvetile so svoja prizadevanja in poklicno delo v službo Cerkvi, v dobro vsega človeštva.

Naučimo se pokorščine, naučimo se služiti. Ni večje časti, kot je odkrito predati se služenju za druge. Ko slišimo, kako naš ponos godrnja v naši notranjosti, ko nam nadutost prišepetava, da smo nadljudje, takrat je čas, da rečemo ne, da mora naša edina zmaga biti zmaga ponižnosti. Na tak način se bomo poistovetili s Kristusom na križu, ne nadležni ali nemirni ali slabe volje, ampak veseli, kajti to veselje, v pozabi na samega sebe, je najboljši dokaz ljubezni.

Kristjanova vojna nima konca, ker je notranje življenje nenehno začenjanje in ponovno začenjanje, kar onemogoča ošabno mišljenje, da smo že dosegli popolnost. Na naši poti bo neizogibno veliko težav; če ne bi naleteli na ovire, bi ne bili bitja iz mesa in kosti. Vedno nas bodo strasti tlačile navzdol in vedno se bomo morali braniti proti tem bolj ali manj silovitim blodnjam.

Spoznati v telesu in duši želo napuha, čutnosti, nevoščljivosti, lenobe, želje po podjarmljenju drugih, bi ne smelo biti odkritje za nas. To je staro zlo, sistematično podprto z našimi osebnimi izkušnjami; to je izhodišče in običajno okolje za zmago v teku do Očetove hiše, v tem notranjem športu. Zato uči sveti Pavel: Jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.

Če naj kristjan začne ali nadaljuje ta boj, ne sme čakati na zunanje znake ali na ugodne občutke. Duhovno življenje ni stvar čustev, ampak Božje milosti, volje, ljubezni. Vsi Kristusovi učenci so zmogli slediti Jezusu na dan njegovega zmagoslavja v Jeruzalemu, skoraj vsi pa so ga zapustili ob uri sramote na križu.

Za pravo ljubezen moramo biti močni, vdani, v srcu globoko zasidrani v veri, upanju in ljubezni. Samo površinska lahkotnost muhasto spreminja cilj svojih ljubezni, ki niso ljubezni, temveč egoistični nadomestki. Kjer je ljubezen, je tudi celovitost: sposobnost izročanja, daritve, odpovedi, skupaj z mukami nasprotovanja, sreča in veselje. Veselje, ki nam ga nič in nihče ne bo mogel odvzeti.

Na tej tekmi ljubezni nas ne smejo užalostiti padci, tudi najgloblji ne, če se z obžalovanjem in dobrim sklepom obrnemo k Bogu pri zakramentu sprave. Kristjan ni obsedenec, ki bi skušal prikazati brezhibno kartoteko. Našega Gospoda Jezusa Kristusa zelo ganeta Janezova nedolžnost in zvestoba, po Petrovem padcu pa se razneži ob njegovem kesanju. Jezus razume našo krhkost in nas priteguje k sebi kot po klancu navzgor; želi si, da bi znali vztrajati v prizadevanju, da bi se povzpeli vsak dan malo više. Išče nas, kot je poiskal učenca na poti v Emavs, jima stopil naproti; kot je poiskal Tomaža in mu pokazal rane na rokah in strani ter mu rekel, naj položi svojo roko vanje. Jezus Kristus vedno čaka, da se vrnemo k njemu, ravno zato, ker pozna našo šibkost.

Vendar nas zalezuje močan sovražnik, ki nasprotuje naši želji, da bi dosledno živeli Kristusov nauk: napuh, ki narašča, kadar po polomih in porazih ne poskušamo odkriti Gospodove dobrotne in usmiljene roke. Takrat se duša napolni s sencami — žalostne temačnosti —, počuti se izgubljeno. Domišljija nam ustvarja ovire, ki niso resnične in, ki bi izginile, če bi si jih ogledali s kančkom ponižnosti. Z napuhom in domišljijo se nam duša včasih poda na mučen križev pot, a na tej poti ni Kristusa, saj se v Kristusovi navzočnosti uživa mir in veselje, pa čeprav je duša razbolena in jo obdaja tema.

Še en hinavski sovražnik naše svetosti je: misel, da je ta notranji boj usmerjen proti izrednim oviram, proti zmajem, ki bruhajo ogenj. To je še en izraz napuha. Hočemo se boriti, ampak hrupno, med trobentami in vihranjem zastav.

Moramo se prepričati, da največji sovražnik skale niso kramp ali sekira, niti udarec kateregakoli drugega orodja, pa naj bo še tako učinkovito: pač pa je to navadna voda, ki po kapljicah prodre med skalne razpoke in nazadnje uniči njeno zgradbo. Za kristjana je največja nevarnost podcenjevati spopade, ki po malem vdirajo v njegovo dušo in jo omehčajo, naredijo krhko, gluho za Božji glas.

Poslušajmo Gospoda, ki nam pravi: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Kot bi nas opominjal: vsak trenutek se bojuj proti podrobnostim, ki na prvi pogled niso važne, a so velike v mojih očeh; točno izpolnjuj svoje dolžnosti; nasmehni se tistemu, ki potrebuje nasmeha, pa čeprav je tvoja duša razbolena; brez pomislekov posveti molitvi potrebni čas; pomagaj tistemu, ki pri tebi išče pomoči; bodi pravičen in oplemeniti pravičnost z usmiljenjem.

Te in podobne primere bomo doživljali v svojem vsakodnevnem notranjem življenju kot neslišne besede, ki nas priganjajo k vadbi tega nadnaravnega športa samopremagovanja. Naj nas Božja luč razsvetli, da bi doumeli Njegove opomine; naj nam pomaga v našem boju, naj bo z nami v zmagi; naj nas ne zapusti v času porazov, saj se bomo tako zmeraj mogli dvigniti in nadaljevati z bojem.

Ne moremo se ustaviti. Gospod od nas pričakuje vedno hitrejše vojskovanje, vedno globlje, vedno bolj obširno. Primorani smo, da se presegamo, kajti edini cilj tega tekmovanja je doseči nebeško slavo. Če pa ne dosežemo nebes, potem je bilo vse zaman.

Pozorno premislimo to točko, ker nam lahko pomaga razumeti zelo pomembne stvari, saj nas Marijina skrivnost uči, da za približevanje Bogu moramo postati majhni. Resnično, povem vam, je vzkliknil Gospod svojim učencem, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.

Postati kakor otroci: odpovedati se napuhu in samozadostnosti, priznati, da sami nič ne moremo, ker potrebujemo milost in moč našega Boga Očeta, da se naučimo hoditi in vztrajati na poti. Biti majhen zahteva, da se prepustimo, kot se prepustijo otroci, da verjamemo, kot verjamejo otroci, prosimo, kot prosijo otroci.

Vse to se naučimo pri Mariji. Pobožnost do Device ni nekaj mehkužnega in neodločnega; je tolažba in radost, ki napolnjuje dušo, ravno v takšni meri, kot predstavlja globoko in celovito vajo v veri, zaradi katere zapustimo same sebe in svoje upanje položimo v Gospoda. Eden izmed psalmov poje: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.

Kajti Marija je Mati in njena pobožnost nas uči biti otroci: ljubiti zares in brezpogojno, biti preprosti, brez zapletov, ki se rodijo iz sebičnega premišljevanja o sebi, veseliti se, v zavesti, da nič ne more uničiti našega upanja. Začetek poti, ki vodi v norost Božje ljubezni, je zaupljiva ljubezen do presvete Marije. Tako sem zapisal pred mnogimi leti v uvodu k nekemu premišljevanju svetega rožnega venca in od takrat sem že večkrat izkusil resničnost teh besed. Na tem mestu ne bom veliko govoril o tej ideji; raje vas povabim, da si še vi pridobite izkušnjo, da to sami odkrijete tako, da ste v ljubečem odnosu z Marijo, da ji odprete srce, ji zaupate svoje veselje in žalost in jo prosite, naj vam pomaga spoznati Jezusa in mu slediti.