Seznam točk

Ne dolgo tega sem občudoval marmornati relief, ki prikazuje poklon modrih z Vzhoda Detetu Jezusu. V tem sklopu so bili še štirje angeli, vsak s svojim simbolom: krono, svetom, okronanim s križem, sabljo, žezlom. S tem grafičnim prikazom, pri katerem so uporabili znane znake, je upodobljen prizor, ki se ga danes spominjamo: modri — izročilo pravi, da so bili kralji —, so pokleknili pred Detetom, potem ko so vprašali v Jeruzalemu: Kje je novorojeni judovski kralj?

Tudi meni to vprašanje ne da miru in zrem Jezusa, položenega v jasli, v prostoru, primernem le za živino. Kje so, Gospod, tvoja kraljeva znamenja: krona, sablja, žezlo? Pripadajo mu, pa jih noče. Kraljuje povit v plenice. Razorožen kralj je, brez zaščite: majhen otrok. Kako nam ne bi prišle na misel apostolove besede: sam sebe je izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca?

Naš Gospod se je učlovečil, da bi nam pokazal Očetovo voljo. In o tem nas uči že iz zibelke. Jezus Kristus nas išče — s poklicem, ki je klic k svetosti —, da z njim dovršimo odrešenje. Poglejte njegov prvi nauk: potrebno je soodreševati, a ne s tem, da bi se gnali za zmago nad svojimi bližnjimi, ampak nad nami samimi. Tako kot Kristus se moramo izničiti, občutiti, da smo drugim hlapci, da bi jih pripeljali k Bogu.

Kje je kralj? Ali si Jezus morda ne želi zakraljevati najprej v srcu, v tvojem srcu? Zato postane Dete. Kajti le kdo nima rad drobnega bitja? Kje je kralj? Kje je tisti Kristus, ki ga Sveti Duh skuša oblikovati v naši duši? Ne more biti v nadutosti, ki nas ločuje od Boga. Ne more biti v pomanjkanju ljubezni, ki nas pušča same. Tam Kristusa ne more biti, tam človek ostaja sam.

Ob vznožju Deteta Jezusa, na dan razglašenja, pred kraljem brez zunanjih kraljevskih simbolov, mu lahko rečete: Gospod, odstrani ošabnost iz mojega življenja, stri moje samoljubje, to mojo težnjo po samouveljavljanju in prevladovanju nad drugimi. Daj, da bo temelj moje osebnosti v istovetnosti s teboj.

Naše premišljevanje o velikem četrtku gre proti koncu. Če nam je Gospod pomagal — On je vedno pripravljen, le svoje srce mu moramo odpreti —, je skrajni čas, da se lotimo najvažnejšega: ljubezni. S svojim življenjem pa jo bomo znali širiti med vse ljudi. Zgled sem vam namreč dal, vztraja Jezus, ko pravi apostolom, potem ko jim je umil noge pri zadnji večerji. Oddaljimo srce od napuha, častihlepja, svoje želje po prevladovanju, pa bosta z nami in v nas kraljevala mir in veselje, ukoreninjena v osebnem darovanju.

Na koncu še ljubeča otroška misel na Marijo, Božjo Mater in našo Mater. Oprostite, da vam spet pripovedujem o spominu iz otroštva: o podobi, ki se je v mojih krajih zelo razširila v času, ko je sv. Pij X. vzpodbujal pogosto prejemanje obhajila. Predstavljala je Marijo v češčenju svete hostije. Tako danes, kot takrat in kot vedno, nas naša Gospa uči, kako se približati Jezusu, ga spoznavati in ga odkrivati ob različnih dnevnih prilikah, predvsem v najvišjem trenutku — čas se zlije v eno z večnostjo —, svete mašne daritve. Takrat Jezus, kot večni duhovnik, pritegne k sebi vse stvari, da jih postavi, divino afflante Spiritu, z dihom Svetega Duha, v navzočnost Boga Očeta.

Ko premišljujemo o časti poslanstva, v katerega nas Bog kliče, se lahko v človeški duši pojavita nadutost in ošabnost. Gre za napačno zavest o krščanskem poslanstvu, ki je zaslepljujoča in zaradi katere pozabimo, da smo iz blata, da smo prah in beda. Zlo ni prisotno samo v svetu, v naši okolici, ampak tudi znotraj nas samih, gnezdi prav v našem srcu in nas dela zmožne nizkotnih dejanj in sebičnosti. Samo Božja milost je trdna skala; mi pa smo pesek, živi pesek.

Če preletimo človeško zgodovino ali sedanje stanje sveta, z žalostjo opazimo, da je po dvajsetih stoletjih tako malo ljudi, ki se imenujejo kristjani, tisti, ki se ponašajo s tem imenom, pa so tako pogosto nezvesti svojemu poslanstvu. Pred leti mi je človek, ki ni bil slabega srca, ni pa imel vere, pokazal zemljevid sveta in dejal: "Tu imam dokaz Kristusovega neuspeha. Toliko stoletij truda, da bi človeške duše napolnil s svojim naukom, pa si poglejte rezultat: ni kristjanov."

Tudi danes jih ni malo, ki še vedno tako mislijo. Toda Kristus ni bil neuspešen: Njegova beseda in Njegovo življenje nenehno oplajata svet. Kristusovo delo, naloga, ki mu jo je zaupal Oče, se uresničuje, Njegova moč se prenaša skozi zgodovino in prinaša resnično življenje in ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Pri delu, ki ga izvršuje v svetu, nas je Bog hotel za sodelavce, hotel je tvegati našo svobodo. V dno duše sem ganjen, ko opazujem podobo Jezusa, novorojenčka iz Betlehema: nemočen, nebogljen otrok, ki se ne more braniti. Bog se izroči v roke ljudem, približa in skloni se k nam.

Jezus, čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca. Bog se prilagodi naši svobodi, naši nepopolnosti, naši bedi. Dovoli, da se Božji zakladi prenašajo v posodah iz blata in da se, ko jih razkrivamo, naše človeške slabosti mešajo z Božjo močjo.

Kristjani velike zaklade milosti nosimo v lončenih posodah. Bog je svoje darove zaupal krhki in slabotni človeški svobodi in čeprav nam Božja moč zagotovo pomaga, naše poželenje, udobnost in ponos to včasih zavračajo in nas pehajo v greh. Že več kot četrt stoletja, ko v molitvi Vere izpovedujem svojo vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, pogosto dodam kljub težavam. Ko govorim o tej svoji navadi in me kdo vpraša, na kaj s tem mislim, mu odgovorim: na tvoje in svoje grehe.

Vse to drži, vendar nam kljub temu ne daje nikakršnega pooblastila, da bi Cerkev sodili na človeški način, brez teološke vere, in se osredotočali zgolj na večjo ali manjšo krepost določenih duhovnikov ali kristjanov. Takšno ravnanje bi bilo površno. V Cerkvi ni najpomembneje videti, kako se odzivamo ljudje, temveč videti to, kar dela Bog. Cerkev je ravno to: Kristus, navzoč med nami; Bog, ki se bliža človeštvu, da bi ga rešil, ki nas kliče s svojim razodetjem, ki nas posvečuje s svojo milostjo, ki nas nenehno podpira s svojo pomočjo, v malih in velikih bojih vsakdanjega življenja.

To nam lahko vzbudi nezaupanje v ljudi in pravzaprav je naša dolžnost, da samim sebi ne zaupamo in da svoje dneve kronamo z mea culpa, v globokem in iskrenem kesanju. Nimamo pa pravice dvomiti v Boga. Dvomiti v Cerkev, v njen božanski izvor, v rešilno moč njenih naukov in zakramentov pa pomeni dvomiti v Boga samega in ne verjeti popolnoma v resničen prihod Svetega Duha.

Sveti Janez Zlatousti piše: "Preden je bil Kristus križan, ni bilo sprave. In dokler ni bilo sprave, Sveti Duh ni bil poslan … Odsotnost Svetega Duha je bila znamenje Božje jeze. Ko zdaj vidiš, da je bil v polnosti poslan, ne dvomi v spravo. A če bi vprašali: Kje je zdaj Sveti Duh? O njegovi navzočnosti je bilo mogoče govoriti, ko so se dogajali čudeži, mrtvi vstajali in gobavi bili ozdravljeni. Kako pa naj zdaj vemo, da je zares navzoč? Ne skrbite. Pokazal vam bom, da je Sveti Duh tudi zdaj med nami …

Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli reči: Gospod, Jezus, kajti nihče ne more reči: Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu (1 Kor 12, 3). Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli z zaupanjem moliti. Pri molitvi dejansko pravimo: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6, 9). Če Svetega Duha ne bi bilo, Boga ne bi mogli klicati Oče. Kako to vemo? Apostol nas pouči: Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče (Gal 4, 6).

In ko boš klical Boga Očeta, se spomni, da je Duh nagnil tvojo dušo in ti položil v usta to molitev. Če Svetega Duha ne bi bilo, v Cerkvi ne bi bilo niti ene besede modrosti ali spoznanja, kajti zapisano je: enemu je po Duhu dana beseda modrosti (1 Kor 12, 8) … Če Sveti Duh ne bi bil navzoč, Cerkev ne bi obstajala. Ker pa Cerkev obstaja, je gotovo, da tudi Sveti Duh ne manjka."

Človeškim pomanjkljivostim in omejitvam navkljub vztrajam: Cerkev je znamenje in na neki način — ne v strogem smislu, kot je bilo bistvo sedmih zakramentov Nove zaveze dogmatično definirano — univerzalen zakrament Božje navzočnosti v svetu. Biti kristjan pomeni, da nas je Bog prerodil in poslal ljudem oznanjat rešitev. Če bi imeli močno in živo vero in bi pogumno pričevali o Kristusu, bi videli, kako se pred našimi očmi dogajajo čudeži kot v času apostolov.

Kajti tudi zdaj se vrača vid slepim, ki niso več mogli gledati v nebo in opazovati Božjih čudes; daje se svoboda šepavim in hromim, ki so jih vezale strasti in katerih srca niso več znala ljubiti; sluh se vrača gluhim, ki niso hoteli poznati Boga; dogaja se, da spregovorijo nemi, ki so imeli jezik ohromljen, ker niso hoteli priznati svojih porazov; da oživijo mrtvi, v katerih je greh uničil življenje. Še enkrat smo dokazali, da je Božja beseda živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prav tako kot prvi kristjani z veseljem občudujemo moč in delovanje Svetega Duha v razumu in volji njegovih bitij.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.