Seznam točk

Toda glejte: če je Bog hotel povzdigniti svojo Mater, pa je hkrati tudi res, da ji zemeljsko življenje ni prizaneslo ne z izkušnjo trpljenja ne s težkim delom niti ne s preizkušnjami v veri. Ženi iz ljudstva, ki je nekega dne vzkliknila in hvalila Gospoda: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile, Jezus odgovori: še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. To je bila hvalnica njegovi Materi, njenega fiat, zgôdi se, iskrenega, predanega, izpolnjenega do skrajnih posledic, ki se ni razkril v veličastnih dejanjih, temveč v skriti in tihi daritvi vsakega dne.

Ko razmišljamo o teh resnicah, malo bolje razumemo Božjo logiko; spoznamo, da nadnaravna vrednost našega življenja ni odvisna od tega, ali se uresničujejo podvigi, ki jih včasih skuje naša domišljija, temveč od zvestega sprejemanja Božje volje, od velikodušne pripravljenosti na majhne vsakdanje daritve.

Zato, da bi bili Božji, da bi se posvetili, moramo biti najprej zelo človeški ter pred Božjimi očmi živeti svoje običajno človeško življenje in posvečevati to navidezno majhnost. Tako je živela Marija. Ta, ki je milosti polna, ki je deležna Božje naklonjenosti, ki je nad angeli in svetniki, je živela običajno življenje. Marija je človek kot mi, s srcem, kot je naše, sposobnim veselja in radosti, trpljenja in solz. Preden ji je nadangel Gabrijel sporočil Božjo voljo, naša Gospa ni vedela, da je že vso večnost izbrana za Mater Mesija. Sebe je videla v vsej nizkosti: zato pozneje v globoki ponižnosti prizna, da ji je velike reči (…) storil Mogočni.

Čistosti, ponižnosti in velikodušnosti Marije stojita nasproti naša beda, naša sebičnost. Razumljivo je, da si jo po tem spoznanju želimo posnemati. Smo ljudje kot Ona in dovolj je, da se potrudimo biti zvesti, pa bo Gospod tudi v nas storil velike stvari. Naša majhnost pri tem ne bo ovira; kajti Gospod izbere malovredne stvari, da tako še bolj zasije moč njegove ljubezni.

Naša mati nam je vzor, kako odgovoriti na milost, in ko bomo opazovali njeno življenje, nas bo Gospod razsvetlil, da bomo znali posvetiti svoje običajno bivanje. Ob Marijinih praznikih med letom, kot tudi ob mnogih trenutkih vsakega dne, kristjani večkrat pomislimo na Devico. Če te trenutke izkoristimo za to, da si predstavljamo, kako bi se naša Mati lotila dela, ki ga moramo opraviti mi, se bomo postopoma učili od Nje in ji postajali podobni, kot so otroci podobni svoji materi.

Najprej moramo posnemati njeno ljubezen. Ta ne ostane pri čustvih; preiti mora v besede in predvsem v dejanja. Marija ni samo rekla fiat, ampak je v vsakem trenutku izpolnila to trdno in nepreklicno odločitev. Tako tudi mi: ko nas bo spodbudila Božja ljubezen in bomo spoznali, kaj On hoče, se moramo zavezati, da bomo zvesti in vdani, in to zares. Kajti ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

Posnemati moramo Marijino naravno in nadnaravno eleganco. Marija je privilegirano bitje v zgodovini odrešenja: v njej je Beseda postala meso in se naselila med nami. Bila je nežna priča, ki je ostala neopažena; ni želela, da jo hvalijo, ker si ni prizadevala za lastno slavo. Marija je bila prisotna ob skrivnostih Sinovega otroštva, običajnih skrivnostih, če lahko tako rečem, v času velikih čudežev in slavljenja množic pa je izginila. V Jeruzalemu, ko Kristusa na osličku sprejmejo kot kralja, Marije ni zraven. Ponovno pa se pojavi ob križu, ko drugi zbežijo. Takšno ravnanje izraža, čeprav Marija tega ni iskala, veličino, globino in svetost njene duše.

Poskusimo se učiti od nje, tako da sledimo njenemu zgledu v poslušnosti Bogu, v prefinjenem prepletu služabništva in gospostva. Marija nima nič skupnega z odnosom neumnih devic, ki sicer ubogajo, a nepremišljeno. Naša Gospa pozorno posluša, kaj želi Bog, premisli, česar ne razume, vpraša, česar ne ve. Nato se vsa preda izpolnjevanju Božje volje: glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po Tvoji besedi. Kaj ni čudovito? Sveta Marija, ki vodi vse naše ravnanje, nas zdaj uči, da poslušnost Bogu ni suženjstvo, da ne podjarmi naše zavesti; nežno nas spodbuja, da odkrijemo svobodo Božjih otrok.