Seznam točk

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Toda vrnimo se k naši temi. Prej sem vam rekel, da čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se ločite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom. Pred Bogom — in to je tisto, kar je dejansko pomembno — doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni. Zato poznate toliko ljudi, ki bi se morali počutiti zelo srečne, če njihov položaj presojamo po človeško; kljub temu so v življenju nemirni, zagrenjeni; videti je, da na veliko prodajajo veselje, toda ko malo pogrebeš po njihovi duši, se razkrije trpek okus, grenkejši od žolča. To se ne bo zgodilo nikomur od nas, če zares poskušamo nenehno izpolnjevati božjo voljo, dajati Bogu slavo, ga častiti in razširjati njegovo kraljestvo na vsa ustvarjena bitja.

Gospodova ponižnost je bila ponoven udarec za tisti način življenja, ki se posveča le samemu sebi. Ko sem bil v Rimu, sem večkrat ponovil, morda ste me slišali, da so pod temi slavoloki, ki so danes v ruševinah, paradirali zmagovalci, nečimrni, oholi, napuha polni vladarji in njihovi zmagoviti generali. In ko so hodili pod temi spomeniki, so morda sklonili glavo v strahu, da ne bi s svojim veličastnim čelom udarili ob sijajni slavolok. Kristus, ki je ponižen, kljub temu ni določil: po tem, da ste ponižni in skromni, bodo spoznali, da ste moji učenci.

Hotel sem opozoriti na to, da po dvajsetih stoletjih Učiteljeva zapoved še vedno nastopa z vso močjo novosti in je kakor predstavitveno pismo resničnega Božjega Sina. V teku mojega duhovniškega življenja sem zelo pogosto govoril, da je za tolike ljudi na žalost še vedno nova, ker se niso nikoli ali skoraj nikoli potrudili, da bi jo živeli: žalostno je, vendar je tako. In zelo jasno je, da Mesijeva trditev izstopa na neizpodbiten način: po tem vas bodo spoznali, da se ljubite med seboj! Zato čutim nujnost, da nenehno spominjam na te Gospodove besede. Sveti Pavel dodaja: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Izgubljeni trenutki, morda z lažnim izgovorom, da imaš preveč časa … če pa obstaja toliko tvojih bratov, tvojih prijateljev, ki so preobremenjeni z delom! Obzirno, vljudno, z nasmehom na ustnicah jim pomagaj tako, da bo skoraj nemogoče, da bi to opazili, ter da ne bodo mogli izraziti svoje hvaležnosti, ker bo zaradi diskretne tenkočutnosti tvoje ljubezni ta pomoč ostala neopažena.

Ni nam ostal niti en prost trenutek, bi se morda zagovarjale tiste ubožice, ki imajo prazne svetilke. Tisti delavci na trgu imajo odveč večji del dneva, ker ne čutijo obveznosti po služenju, čeprav Gospod nenehno išče, nujno išče, od prvega trenutka naprej. Sprejmimo ga in odgovorimo z “da” ter iz ljubezni prenašajmo — kar ni več prenašanje — težo dneva in vročino.

Običajno pogosto pravim, da v teh trenutkih pogovora z Jezusom, ki nas vidi in nas posluša iz tabernaklja, ne moremo zapasti v nekakšno neosebno molitev. Da bi premišljevali na tak način, da se bo takoj vzpostavil dialog z Gospodom — ni potreben hrup besed — moramo priti ven iz anonimnosti, se postaviti v njegovo navzočnost takšni, kakršni smo, ne da bi se skrivali v množici, ki napolnjuje cerkev, ali se razlezli v vrsti praznega besedičenja, ki ne izvira iz srca, temveč kvečjemu iz navade brez vsebine.

Zato sedaj dodajam, da mora biti tudi tvoje delo osebna molitev, da se mora spremeniti v véliki pogovor z našim nebeškim Očetom. Če iščeš posvečevanje v in preko tvoje poklicne dejavnosti, se boš nujno moral potruditi, da se bo spremenila v molitev brez anonimnosti. Ta tvoja prizadevnost prav tako ne sme zapasti v enolično temo rutinskega in neosebnega dela, saj bi v istem trenutku umrla božanska privlačnost, ki poživlja tvoja vsakdanja opravila.

Sedaj mi prihajajo v spomin moja potovanja na fronto med špansko državljansko vojno. Ne da bi imel na voljo kakršnokoli človeško sredstvo, sem šel tja, kjerkoli se je nahajal kdo, ki je potreboval moje duhovniško delo. V tistih tako posebnih okoliščinah, ki so morda marsikomu dale povod, da je upravičil svojo zapuščenost in malomarnost, se nisem omejil zgolj na dajanje duhovnih nasvetov. Takrat me je vodila ista skrb, ki jo čutim tudi danes, in trudim se, da bi jo Gospod prebudil v vsakem izmed vas: želel sem dobro njihovih duš, pa tudi njihovo veselje tukaj na zemlji. Spodbujal sem jih, naj zapolnijo svoj čas z uporabnimi aktivnostmi; naj vojna ne predstavlja neke vrste zaprtega razdobja znotraj njihovih življenj; prosil sem jih, naj se ne zapustijo, naj naredijo, kar je le mogoče, da ne bi strelskega jarka in stražarnice spremenili v neke vrste čakalnico na takratnih železniških postajah, kjer so ljudje ubijali svoj čas, medtem ko so čakali na vlak, za katerega se je zdelo, da nikoli ne bo prispel …

Konkretno sem jim predlagal, naj se ukvarjajo s kakšno koristno dejavnostjo, združljivo z njihovo vojaško službo, na primer s študijem, z učenjem tujih jezikov. Svetoval sem jim, naj nikoli ne nehajo biti božji možje, in naj si prizadevajo, da bo vse njihovo vedenje operatio Dei, božje delo. Ganjen sem bil, ko sem se prepričal, da so se ti fantje v vse prej kot lahki situaciji čudovito odzvali: videla se je njihova trdna notranja pripravljenost.

Spomnim se tudi časa, ko sem v istem obdobju živel v Burgosu. Mnogi so prihajali tja, da bi z mano preživeli nekaj dni, kadar so dobili dovoljenje za izhod, poleg drugih, ki so bili nameščeni po vojašnicah tistega okrožja. Bival sem v sobi nekega zanikrnega hotela in to bivališče smo si delili z nekaj mojimi sinovi. Ker nismo imeli niti najnujnejšega, smo se organizirali tako, da ne bi tistim, ki so prihajali — bilo jih je več sto — manjkalo najpotrebnejše, da bi se lahko odpočili in obnovili svoje moči.

Imel sem navado hoditi na sprehode po bregu reke Arlanzón, medtem ko sem se pogovarjal z njimi, poslušal njihove izpovedi in jih poskušal usmeriti s primernim nasvetom, ki bi jim potrdil ali odprl nova obzorja v notranjem življenju. Z božjo pomočjo sem jih opogumljal, jih spodbujal, poživljal v njih krščansko ravnanje. Včasih so nas ti sprehodi pripeljali do samostana las Huelgas, spet drugič smo zavili v stolnico.

Rad sem se povzpel na zvonik, da so lahko od blizu opazovali izrezljano gotsko okrasje na stavbi, pravo kamnito čipko, sad potrpežljivega in napornega dela. Ob teh klepetih sem jim hotel pokazati, da tega čudovitega dela ni moč videti od spodaj. Da bi materializiral to, kar sem jim tako pogosto razlagal, sem jim dejal: To je božje delo! Dokončati osebno delo s popolnostjo, lepoto, dovršenostjo teh finih kamnitih vezenin. Ko so opazovali to resničnost, ki je vstopala skozi oči, so razumeli, da je vse to molitev, čudovit dialog z Gospodom. Tisti, ki so vlagali svoj trud v to opravilo, so zelo dobro vedeli, da nihče z mestih ulic ne bo opazil njihovega truda: bil je samo za Boga. Ali sedaj razumeš, kako te lahko poklicno delo približa Gospodu? Tudi ti delaj tako kakor tisti kamnoseki in tvoje delo bo operatio Dei, človeško delo z božjim jedrom in obliko.

“V prepričanju, da je Bog povsod, obdelujemo polja in s tem slavimo Gospoda, plovemo po morjih in opravljamo vsa naša dela tako, da prepevamo njegovemu usmiljenju.” Na ta način smo v vsakem trenutku združeni z Bogom. Tudi kadar ste ločeni od drugih, zunaj vašega običajnega okolja, kakor tisti fantje v strelskem jarku, boste živeli v povezanosti z Gospodom preko tega osebnega, prizadevnega, stalnega dela, ki ga boste znali spremeniti v molitev, ker ste ga začeli in končali v navzočnosti Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha.

Toda ne pozabite mi, da se nahajate tudi v navzočnosti ljudi in da od vas — od tebe — pričakujejo krščansko pričevanje. Zato moramo v poklicnem delu, v tem, kar je človeškega, delati na tak način, da nam ne bo treba občutiti sramu, če nas pri delu vidi nekdo, ki nas pozna in nas ljubi, in ne dajmo mu povoda, da bi zardel. Če ravnate v skladu s tem duhom, katerega vas poskušam naučiti, ne boste izzvali sramu pri tistih, ki vam zaupajo, in ne boste zardevali. Ne bo se vam zgodilo kakor tistemu človeku iz prilike, ki se je namenil zgraditi stolp: Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.

Zagotavljam vam: če ne boste izgubili nadnaravnega gledišča, boste izpopolnili svoje delo, dokončali boste vašo katedralo vse do postavitve zaključnega kamna.

Possumus! — zmoremo zmagati tudi v tej bitki, z Gospodovo pomočjo. Prepričajte se, da ni težko spremeniti dela v dialog molitve. Samo izročimo ga in veselo na delo; Bog je že slišal, nas že opogumlja. Dosezimo slog kontemplativnih duš sredi vsakdanjega dela! Ker nas prevzema gotovost, da nas gleda On, ob tem pa nas prosi za kakšno novo premagovanje: majhno žrtev; nasmeh osebi, ki nas moti; da začnemo z najbolj neprijetnim, a najnujnejšim opravilom; da smo pozorni na podrobnosti pri redu; da vztrajamo v izpolnjevanju dolžnosti, ko pa bi bilo tako lahko odnehati; da ne puščamo za jutri, kar moramo dokončati danes; vse zato, da bomo razveselili Njega, našega Očeta Boga! In morda lahko na svojo mizo ali na diskretno mesto, kjer ne privlači pozornosti, tebi pa služi kot opomnik kontemplativnega duha, postaviš križ — ki je za tvojo dušo in tvoj razum priročnik, s katerim se naučiš lekcije služenja.

Če se odločiš — ne da bi počel nenavadne stvari, ne da bi se umaknil iz sveta, sredi tvojih običajnih opravil — stopati po poteh kontemplacije, se boš takoj počutil Učiteljev prijatelj z božansko nalogo, da vsemu človeštvu odpreš božje poti na zemlji. Da, s svojim delom boš prispeval k širjenju Kristusovega kraljestva po vseh kontinentih. In druga za drugo si bodo sledile ure dela, izročene za oddaljene narode, ki se šele rojevajo v veri, za vzhodna ljudstva, ki jim je barbarsko onemogočeno, da bi svobodno izpovedala svoja verovanja, za dežele z dolgo krščansko tradicijo, kjer pa je videti, da je luč evangelija otemnela in se duše otepajo v sencah nevednosti … Kakšno vrednost dobi ta ura dela, to vztrajanje v istem prizadevanju še en trenutek več, še nekaj minut, dokler ne končamo svoje naloge! Na praktičen in preprost način spreminjaš kontemplacijo v apostolat, kar je nujna potreba srca, ki bije soglasno s presladkim in usmiljenim Srcem našega Gospoda Jezusa.

Čeprav obstaja veliko bojazljivih in lahkomiselnih ljudi, pa se na tej naši zemlji mnogi pravilno naravnani ljudje, ki jih vodijo plemeniti ideali — četudi brez nadnaravnega motiva, zgolj iz človekoljubja — spopadajo z vsakovrstnimi odrekanji in se velikodušno razdajajo v služenju drugim, katerim pomagajo v njihovem trpljenju ali v njihovih težavah. Vedno se čutim spodbujenega k spoštovanju in celo občudovanju vztrajnosti nekoga, ki odločno dela za nek čist ideal. Kljub temu mislim, da je moja dolžnost opomniti, da se vse, kar začenjamo tukaj na zemlji, če je izključno naš podvig, rodi s pečatom minljivosti. Premišljujte besede iz Svetega pisma: Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju:in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.

Ta negotovost pa ne zaduši upanja. Prav nasprotno, ko priznamo, kako malenkostne in nepredvidljive so zemeljske pobude, se to delo odpre pravemu upanju, ki povzdiguje vsa človeška opravila in jih spreminja v kraj srečevanja z Bogom. Naše delo tako osvetli večna luč, ki prežene temo razočaranj. Če pa časne podvige spremenimo v absolutne cilje ter iz svojega obzorja odstranimo večno bivališče in namen, za katerega smo bili ustvarjeni — ljubiti in slaviti Gospoda in ga kasneje posedovati v nebesih — se najsijajnejša prizadevanja spremenijo v izdajstva in celo v sredstvo za ponižanje človeka. Spomnite se iskrenega in znamenitega vzklika svetega Avguština, ki je izkusil toliko grenkobe, ko še ni poznal Boga in je iskal srečo zunaj Njega: “Zakaj zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.” V človeškem življenju morda ni ničesar bolj tragičnega kakor razočaranja, ki jih doživimo zaradi sprevračanja ali potvarjanja upanja, katerega cilj ni Ljubezen, ki nasičuje, ne da bi nasitila.

Gotovost tega, da se čutim oziroma vem, da sem božji otrok, me navdaja z resničnim upanjem in želim si, da bi bilo enako tudi z vami. To upanje je nadnaravna krepost, ki se, ko je položena v človeška bitja, prilagodi naši naravi in je tudi zelo človeška krepost. Srečen sem, ker bomo zagotovo dosegli nebesa, če bomo ostali zvesti do konca; v blaženosti, ki jo bomo prejeli, quoniam bonus, ker je moj Bog dober in je njegovo usmiljenje neskončno. Zaradi tega prepričanja razumem, da samo tisto, kar je zaznamovano z božjo sledjo, razodeva neizbrisno znamenje večnosti in ima neminljivo vrednost. Zato me upanje ne ločuje od stvari tega sveta, temveč me tej resničnosti približuje na nov, krščanski način, ki poskuša v vsem odkriti odnos padle narave z Bogom Stvarnikom in Bogom Odrešenikom.

Morda se bodo mnogi vprašali: V kaj moramo upati kristjani? Svet nam namreč ponuja mnoge dobrine, privlačne za naše srce, ki zahteva srečo in hrepeneče išče ljubezen. Mi pa bi radi s polnimi rokami sejali mir in veselje, nismo zadovoljni z dosežki osebne uspešnosti in trudimo se, da bi bili zadovoljni vsi, ki nas obdajajo.

Na žalost nekateri ljudje s pogledom, ki je sicer dostojanstven, vendar pozemski, ter z izključno minljivimi ideali pozabljajo, da morajo biti kristjanova hrepenenja naravnana k najvišjim, neskončnim vrhovom. Zanima nas božja ljubezen sama, želimo jo uživati v polnosti, v neskončnem veselju. Na veliko načinov smo izkusili, da bo tisto, kar obstaja tu spodaj, za vse ljudi minilo, ko bo konec tega sveta, še prej pa za vsakega posameznika ob njegovi smrti, kajti bogastvo in časti nas ne spremljajo v grob. Zato smo se s krili upanja, ki opogumlja naša srca, da bi se dvignila k Bogu, naučili moliti: In te Domine speravi, non confundar in aeternum, vate, Gospod, zaupam, da me boš vodil s svojo roko sedaj in v vsakem trenutku in na veke.

Že smo vstopili na poti molitve. Kako naprej? Ali niste videli, kako mnogi ljudje — moški in ženske — izgledajo, kot da se pogovarjajo sami s sabo ter se všečno poslušajo? To je skoraj nenehno besedičenje, samogovor, ki neutrudno ponavlja probleme, ki jih skrbijo, brez da bi karkoli ukrenili za njihovo razrešitev, pri tem pa jih morda žene le bolno hrepenenje po sočustvovanju ali občudovanju. Lahko bi rekli, da ne pričakujejo več od tega.

Kadar želimo zares odkriti svoje srce, bomo, če smo iskreni in preprosti, iskali nasvet pri ljudeh, ki nas imajo radi, ki nas razumejo: pogovor z očetom, z materjo, z ženo, z možem, z bratom, s prijateljem. To je že dialog, četudi pogosto bolj kot poslušati želimo povedati, kar se nam dogaja, se razkriti. Začnimo se tako obnašati do Boga, prepričani, da nas On posluša in nam odgovarja; tako bomo pozorni nanj in bomo odkrili svojo vest v ponižnem pogovoru, da bi mu zaupno povedali o vsem, kar utripa v naši glavi in v našem srcu: veselje, žalost, upi, neprijetnosti, uspehi, porazi, vse do najmanjših podrobnosti našega dne. Kajti prepričali se bomo, da vse v zvezi z nami zanima našega nebeškega Očeta.

Premagajte lenobo, če jo slučajno zaznate, lažni izgovor, da molitev lahko počaka. Ne prelagajmo nikdar tega izvira milosti na jutrišnji dan. Zdaj je pravi čas. Bog, ki je ljubeči gledalec našega celotnega dne, vodi našo intimno molitev; ti in jaz — znova poudarjam — pa se Mu morava zaupati, kot se zaupa bratu, prijatelju, očetu. Reci mu — to mu govorim tudi jaz — da je On vsa Veličina, vsa Dobrota, vse Usmiljenje. In dodaj: Zato se želim zaljubiti vate kljub surovosti mojega vedenja, kljub tem mojim ubogim rokam, ki so zdelane in zamazane od prahu zemeljskih poti.

Tako bomo, skoraj brez da bi se zavedali, hodili naprej z božjimi koraki, trdnimi in krepkimi, v katerih je okusiti notranje prepričanje, da skupaj z Gospodom najdemo radost tudi v bolečini, v odpovedi, v trpljenju. Kakšna moč za božjega otroka, ko se zaveda tolikšne bližine svojega Očeta! Zato, naj se zgodi, kar hoče, sem trden, gotov s teboj, moj Gospod in Oče, ki si moja skala in moja trdnjava.