Seznam točk

“Če je že sama navzočnost spoštovane osebe dovolj, da se dostojneje vedejo ljudje okrog nje, kako nas potemtakem nenehna božja navzočnost, razširjena po vseh kotičkih, ki jo spoznavamo po svojih duševnih sposobnostih in jo nadvse ljubimo, ne bi delala vedno boljših v vseh naših besedah, dejanjih in čutenjih?” Zares, če bi bilo to dejstvo, da nas Bog vidi, močno usidrano v naši zavesti in bi se zavedali, da se vse naše delo, prav vse — ničesar namreč ni, kar bi ušlo njegovemu pogledu — odvija v njegovi navzočnosti, s kakšno pozornostjo bi dokončali svoja opravila ali kako drugačni bi bili naši odzivi! To je skrivnost svetosti, o kateri govorim že toliko let: Bog nas je vse poklical, da bi ga posnemali, tako vas kot mene, da bi ob tem, ko živimo sredi sveta in smo navadni ljudje, znali postaviti Kristusa našega Gospoda na vrh vseh poštenih človeških dejavnosti.

Sedaj boste še bolje razumeli, da če kdo izmed vas ne bi ljubil svojega dela, če se ne bi zares čutil zavezan eni od plemenitih zemeljskih dejavnosti z namenom, da jo posvečuje, če ne bi imel poklica, ne bi nikoli uspel prodreti v nadnaravno srčiko nauka, ki ga oznanja ta duhovnik. Manjkal bi mu namreč neobhodno potreben pogoj: biti delavec.

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.

Zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do duš in zato, da bi odgovorili na našo krščansko poklicanost, moramo dajati zgled. Da ne bi pohujševali, da ne bi povzročali niti najmanjšega suma, da so božji otroci morda leni ali nekoristni, da ne bi dajali slabega zgleda …, se morate potruditi, da boste s svojim vedenjem postavljali pravo mero in izkazovali pravilno držo odgovornega človeka. Tako kmet, ki orje zemljo in ob tem nenehno povzdiguje svoje srce k Bogu, kakor mizar, kovač, uradnik, intelektualec …, vsi kristjani morajo biti zgled svojim tovarišem, brez ošabnosti, saj je v naših dušah zelo jasno zapisano prepričanje, da bomo samo, če računamo Nanj, lahko dosegli zmago; mi sami ne moremo niti dvigniti slamice s tal. Zato mora pri svojem delu, na mestu, ki ga ima v družbi, vsakdo čutiti obveznost, da izvršuje božje delo, ki naj povsod seje Gospodov mir in veselje. “Popoln kristjan vedno prinaša vedrino in veselje. Vedrino, ker čuti, da je v božji navzočnosti; veselje, ker ve, da je obdan z božjimi darovi. Takšen kristjan je zares resnična osebnost, sveti božji duhovnik.

Moji ljubi bratje, ponovno slišimo glas svetega Pavla, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte vGospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Ali vidite? Cel splet kreposti vstopi v igro, kadar izvršujemo svoje opravilo z namenom, da bi ga posvetili: srčnost, da vztrajamo pri svojem delu kljub razumljivim težavam, ne da bi se pustili premagati zaskrbljenosti; zmernost, da se razdamo, ne da bi kaj zadržali zase, da premagamo težnje po udobju in sebičnost; pravičnost, da izpolnimo svoje dolžnosti do Boga, do družbe, do družine, do sodelavcev; razumnost, da bomo zmeraj vedeli, kaj je potrebno storiti in začeli z delom brez odlašanja … In vse to — vztrajam — zaradi ljubezni, z živim in takojšnjim čutom odgovornosti za sad našega dela in njegov apostolski doseg.

Ljubezen so dejanja, ne pa lepe besede, pravi ljudski rek in mislim, da ni potrebno dodati ničesar več.

Gospod, daj nam svojo milost. Odpri nam vrata delavnice v Nazaretu, da se bomo naučili opazovati Tebe s tvojo Materjo sveto Marijo in z očakom svetim Jožefom — ki ga tako ljubim in častim — kako se vsi trije posvečajo življenju svetega dela. Naša uboga srca se bodo zganila, iskali te bomo in te našli pri vsakdanjem delu, za katerega Ti želiš, da ga spreminjamo v božje delo, delo Ljubezni.

Približal se je smokvi: približuje se tebi in približuje se meni. Jezus, ki ga navdajata lakota in žeja po dušah. S križa je zaklical: Sitio!Žejen sem. Žejen je nas, naše ljubezni, naših duš in vseh duš, ki jih moramo voditi k Njemu po poti križa, ki je pot nesmrtnosti in nebeške slave.

Prišel je do smokvinega drevesa, toda na njem ni našel drugega kot listje. To je obžalovanja vredno. Se tako dogaja tudi v našem življenju? Se nam dogaja, da nam žalostno primanjkuje vere, utripanja ponižnosti, da v nas ni najti ne žrtev ne del? Da nas je sama krščanska zunanjost, vendar v nas ni sadov? To je strašno. Kajti Jezus je ukazal: Naj ne bo nikoli več sadu na tebi! In smokva se je pri priči posušila. Razžalosti nas ta odlomek iz Svetega pisma, hkrati pa nas spodbuja, naj se vnamemo v veri, naj živimo skladno s to vero, da bo Kristus od nas vedno prejemal sadove.

Ne varajmo se: naš Gospod nikoli ni odvisen od tega, kar gradimo ljudje; najbolj visokoleteči podvigi so zanj otroška igra. On hoče duše, hoče ljubezen; hoče, da bi vsi prišli uživat njegovo kraljestvo, za vso večnost. Na zemlji moramo veliko delati; in delati moramo dobro, kajti to običajno delo je tisto, kar moramo posvečevati. Vendar pa nikoli ne pozabimo opravljati svojega dela za Boga. Če bi ga opravljali zgolj zase, iz napuha, bi obrodili samo bujno listje: ne Bog ne ljudje ne bi mogli na tako košatem drevesu najti niti malo sladkosti.

Gospod nas ni ustvaril, da bi tukaj zgradil neko dokončno mesto, kajti “ta svet je pot do onega sveta, bivališča, kjer ni trpljenja.” Kljub temu pa božji otroci ne smemo zanemarjati zemeljskih dejavnosti, v katere nas postavlja Bog, da bi jih posvečevali, da bi jih prepojili s svojo blagoslovljeno vero, ki edina prinaša resnični mir, pristno veselje v duše in v različna okolja. To nenehno oznanjam že od leta 1928: nujno je pokristjaniti družbo, v vse sloje tega našega človeštva prinašati nadnaravni smisel, tako da se bomo vsi trudili svoja vsakodnevna opravila in poklicno delo povzdigovati v red milosti. Na ta način bo vse človeško delo osvetljeno z novim upanjem, ki presega meje časa in minljivosti svetnih reči.

Po krstu smo prinašalci Kristusove besede, ki razjasnjuje, vnema in pomirja našo ranjeno vest. Da bi Gospod deloval v nas in po nas, mu moramo reči, da smo se pripravljeni boriti vsak dan, čeprav vemo, da smo slabotni in nekoristni, čeprav čutimo neskončno težo osebne bede in uboge osebne šibkosti. Ponavljati mu moramo, da zaupamo vanj, v njegovo pomoč; če je treba, tudi proti upanju, kakor Abraham. Tako bomo delali z obnovljenim prizadevanjem ter druge ljudi učili odzivati se z vedrostjo, osvobojeni sovraštva, nezaupljivosti, nevednosti, nerazumevanja in črnogledosti, kajti Bog zmore vse.