Seznam točk

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Zgodbo že poznate: tisti človek se je ob različnih priložnostih vrnil na trg, da bi najel delavce: nekateri so bili poklicani že ob zori; drugi, ko se je že nočilo.

Vsi so prejeli en denarij: “plačilo, ki sem ti ga obljubil, torej mojo podobo in sličnost. Na denariju je vtisnjena Kraljeva podoba.” To je božje usmiljenje, ki vsakogar kliče v skladu z njegovimi osebnimi okoliščinami, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Toda mi smo se rodili kot kristjani, vzgojeni smo bili v veri, zelo jasno smo prejeli Gospodovo izbiro. To je realnost. Torej, ko se boste čutili povabljene, da se odzovete, pa čeprav pozno, ali boste lahko še naprej ostali na trgu in se sončili, kakor mnogi od tistih delavcev, ker so imeli preveč časa?

Ne smemo imeti preveč časa, niti eno samo sekundo: in ne pretiravam. Dela je dovolj; svet je velik in na njem je na milijone ljudi, ki še niso jasno slišali Kristusovega nauka. Obračam se na vsakogar od vas. Če imaš preveč časa, malo pomisli: zelo verjetno je, da živiš pogreznjen v mlačnost ali pa da si, nadnaravno rečeno, hrom. Ne premikaš se, zaustavil si se, nerodoviten si, ne razvijaš vsega dobrega, ki bi ga moral posredovati ljudem okoli sebe, v tvojem okolju, pri tvojem delu, v tvoji družini.

Premišljujmo sedaj o priliki o tistem človeku, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Vsakemu od njih je zaupal različen delež, da bi z njim upravljal v gospodarjevi odsotnosti. Zdi se mi zelo primerno, da smo pozorni na obnašanje tistega, ki je prejel en talent: obnaša se na način, ki se v moji deželi imenuje prekanjenost. Razmisli, premleva s tisto pametjo, ki premore le malo veličine, in se odloči: šel je, izkopal zemljo in skril denar svojega gospodarja.

Kaj bo potem počel ta človek, če je zavrgel orodje za delo? Odločil se je neodgovorno izbrati udobje, da bo vrnil samo tisto, kar so mu izročili. Ukvarjal se bo z zapravljanjem minut, ur, dni, mesecev, let, življenja! Drugi se zavzamejo, trgujejo, plemenito skrbijo za to, da bi povrnili več, kakor so prejeli: zakonite sadove. Priporočilo je bilo namreč zelo konkretno: negotiamini dum venio; prevzemite to delo, da boste pridobili zaslužek, dokler se gospodar ne vrne. Ta pa ne; ta je napravil svoje življenje nekoristno.

Kakšna škoda živeti tako, da se ukvarjaš samo z ubijanjem časa, ki je božji zaklad! Nikakršni izgovori, ki bi upravičili takšno ravnanje, ne pridejo v poštev. “Nihče naj ne reče: imam samo en talent, ničesar ne morem doseči. Tudi z enim samim talentom lahko postaneš zaslužen.” Kako žalostno bi bilo ne izkoristiti, ne pridobiti prave koristi iz vseh sposobnosti, pa naj jih je malo ali veliko, ki jih Bog daje človeku, da bi se posvečal služenju dušam in družbi!

Ko kristjan ubija svoj čas na zemlji, se postavlja v nevarnost, da ubije svoja nebesa: ko se zaradi sebičnosti odtegne, se skrije, je brezbrižen. Tisti, ki ljubi Boga, ne izroči v služenje Kristusu le tega, kar ima in kar je: izroči samega sebe. Ne vidi — s pozemskim pogledom — svojega jaza v zdravju, v zvenečem imenu, v karieri.

Jezus je prejšnji dan veliko delal in ko je krenil na pot, je začutil lakoto. Zaradi te potrebe se je namenil k smokvi, ki je tam daleč razkazovala čudovito zeleno listje. Sveti Marko nam pripoveduje, da ni bil čas za smokve, toda naš Gospod se približa, da bi jih utrgal, čeprav je dobro vedel, da jih v tem letnem času ne bo našel. Toda kljub temu: ko se prepriča, da je drevo nerodovitno kljub navidezni rodovitnosti in obilici listov, ukaže: Naj na veke od tebe nihče več ne jé sadu!

Kruto, da! Nikoli več naj na tebi ne zraste sad! Kako so se najbrž začudili njegovi učenci, še toliko bolj, če so pomislili, da govori božja Modrost! Jezus je preklel tisto drevo, ker je našel samo videz rodovitnosti, košato listje. Tako smo se naučili, da nimamo izgovora za neučinkovitost. Morda pravijo: nimam dovolj znanja … Ni izgovora! Ali trdijo: zaradi bolezni; ker nisem preveč nadarjen; ker nimam dobrih pogojev; zaradi okolja … Tudi ti izgovori ne veljajo! Gorje tistemu, ki se krasi s košatostjo lažnega apostolata, pri katerem razkazuje bujno listje na videz rodovitnega življenja, ne da bi iskreno poskušal doseči sadove! Daje vtis, da dobro izkorišča čas, da je dejaven, da organizira, da odkriva nove načine za rešitev vsega … Vendar je neproduktiven. Nihče se ne bo nahranil z njegovimi deli, ki nimajo nadnaravnega soka.

Prosímo Gospoda, naj bomo duše, ki so pripravljene delati s plodnim junaštvom. Ker na zemlji ne manjka takih, pri katerih ljudje, ko se jim približajo, odkrijejo samo listje: obilno, bleščeče, sijajno. Samo listja polne krošnje, izključno to in nič več. Duše pa nas gledajo z upanjem, da se bodo nasitile, ker so lačne Boga. Ni mogoče pozabiti, da imamo na voljo vsa sredstva: zadosten nauk in Gospodovo milost, kljub vsej naši bedi.

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.

Če s čutom za duhovno premišljujemo tiste besede svetega Pavla, bomo razumeli, da ne gre drugače, kot da delamo v služenju vsem dušam. Vse drugo bi bilo sebičnost. Če na svoje življenje pogledamo s ponižnostjo, bomo jasno razločili, da nam je Gospod poleg milosti vere naklonil talente, dobre lastnosti. Nihče izmed nas ni ponovljeni primerek; naš Oče nas je ustvaril vsakega posebej in med svoje otroke razdelil različno število dobrin. Te talente, te dobre lastnosti moramo ponuditi v služenje vsem ljudem: uporabiti te božje darove kot orodje, ki naj drugim pomaga odkrivati Kristusa.

Ne mislite, da je to hrepenenje kot nekaj dodatnega, kar bi kakor s filigranom okrasilo naše krščansko življenje. Če kvas ne vzhaja, se pokvari. Lahko izgine tako, da poživlja testo, lahko pa izgine tudi zato, ker se izgubi v nekakšnem spomeniku neučinkovitosti in egoizmu. Našemu Gospodu Bogu ne delamo usluge, kadar ga predstavljamo drugim: Če namreč oznanjam evangelij, to zame ni ponos. Naloženo mi je namreč kot nujnost: kajti gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.

Če bi dopustil skušnjavo in se vprašal: “Kdo pa meni naroča, da se vpletam v to?” bi ti moral odgovoriti: Ukazuje ti — prosi te — sam Kristus. Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Ne delaj udobnega zaključka: jaz za kaj takega nisem koristen, za to so že drugi; te naloge se mi zdijo tuje. Ne, za to ni drugih ljudi; če bi ti lahko to rekel, bi lahko isto rekli vsi ostali. Kristusova prošnja je namenjena vsem kristjanom, vsakemu posebej. Nihče ni izvzet: niti zaradi starosti, niti zaradi zdravstvenih razlogov, niti zaradi službe. Ne obstajajo nikakršni izgovori. Ali obrodimo sadove apostolata, ali pa bo naša vera brezplodna.