Seznam točk

Zaradi tega je dobro, da ne pozabimo, da ta vrednost dela temelji na ljubezni. Velik človekov privilegij je, da more ljubiti in s tem preseči minljivost in začasnost. More ljubiti druga bitja, reči ti in jaz s polnim pomenom besede. In more ljubiti Boga, ki nam odpira vrata nebes, ki nas prizna za člane svoje družine, ki nam dovoli, da se pogovarjamo z njim kot jaz in Ti, iz oči v oči.

Zato se človek ne sme omejiti na to, da dela stvari, da izdeluje predmete. Delo se rodi iz ljubezni, izraža ljubezen, se usmerja k ljubezni. Boga prepoznamo ne samo v čudovitosti narave, ampak tudi v izkustvu svojega dela, svojega napora. Delo je tako molitev, zahvala, ker vemo, da nas je Bog postavil na zemljo, da nas ljubi, da smo dediči njegovih obljub. Prav je, da slišimo: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.

Že nekaj časa rad molim ganljivo molitev k sv. Jožefu, ki nam jo med drugimi Cerkev priporoča za pripravo na sv. mašo: O srečni mož, blaženi Jožef, ki ti je bilo dano, da si Boga, katerega je mnogo kraljev želelo videti, pa ga niso videli, slišati, pa ga niso slišali, ne samo videl in slišal, marveč tudi nosil in poljubljal, oblačil in varoval: prosi za nas! Ta molitev nas bo vodila k zadnji temi, ki se je bom danes dotaknil: to je prisrčen Jožefov odnos do Jezusa.

Za sv. Jožefa je bilo Jezusovo življenje stalno odkrivanje lastnega poklica. V začetku smo se spominjali prvih let, ki so bila polna navideznih kontrastov: češčenje in beg, veličastnost modrih in uboštvo hlevčka, angelsko petje in tišina ljudi. Ko pride čas daritve v templju, Jožef, ki je v skromni dar prinesel dve grlici, vidi, kako Simeon in Ana proglasita, da je Jezus Mesija. Njegov oče in mati sta se čudila temu, pravi sveti Luka. Kasneje, ko Otrok ostane sam v templju, ne da bi se Marija in Jožef tega zavedala, in ga po treh dneh iskanja najdeta, isti evangelist pravi, da sta bila presenečena.

Jožef je presenečen, Jožef se čudi. Bog mu razodeva svoje načrte in on si prizadeva, da bi jih razumel. Kot vsaka duša, ki hoče od blizu slediti Jezusu, takoj odkrije, da s počasnim korakom to ne bo šlo, da rutinsko to ne gre. Kajti Bog se ne zadovolji z ohranjevanjem na osvojeni ravni, s počitkom v doseženem. Bog stalno zahteva več in njegova pota niso naša, človeška pota. Sveti Jožef se je, kot še noben človek pred njim ali po njem, od Jezusa naučil pozorno spoznavati Božja čudesa, imeti odprto dušo in srce.

Jožef je bil, človeško gledano, Jezusov učitelj; vsak dan je bil ob njem, mu čuteče izkazoval ljubezen in z veseljem vdano skrbel zanj. Ali ni že to zadosten razlog, da tega pravičnega moža, tega svetega očaka, v katerem vera Stare zaveze doseže vrhunec, imenujemo mojster notranjega življenja? Notranje življenje ni nič drugega kot pogost in oseben stik s Kristusom, da bi se poistovetili z Njim. Jožef nam bo znal povedati veliko o Jezusu. Zato nikdar ne opustite pobožnosti do njega, ite ad Ioseph, kot pravi krščansko izročilo s stavkom iz Stare zaveze.

Učitelj notranjega življenja, vesten delavec, zvesti Božji služabnik v stalnem stiku z Jezusom: to je Jožef. Ite ad Ioseph. Pri svetem Jožefu se kristjan nauči, kaj pomeni biti Božji in biti popolnoma med ljudmi ter posvečevati svet. Bodite v stiku z Jožefom in našli boste Jezusa. Bodite v stiku z Jožefom in našli boste Marijo, ki je vedno prinašala mir v prijazno nazareško delavnico.

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

Gospod vam bo dal spoznati še mnogo drugih značilnosti Marijinega zvestega sprejemanja Božje volje, ki se nam kažejo same od sebe in nas vabijo, da si jih vzamemo za zgled — njeno čistost, ponižnost, moč, velikodušnost, zvestobo … Sam pa bi rad govoril o tisti, ki zaobjema vse, saj predstavlja vrh duhovnega razvoja, namreč o življenju molitve.

Če naj bi izkoristili milost, ki nam jo danes prinaša naša Mati, in vedno podpirali navdihe Svetega Duha, pastirja naših duš, se moramo resno vključiti v odnos z Bogom. Ne moremo se skriti v anonimnost; notranje življenje, ki ni osebno srečanje z Bogom, sploh ne obstaja. Površnost ni krščanska. Če v svojem notranjem življenju dopustimo rutino, je to, kot bi podpisali mrliški list kontemplativne duše. Bog kliče vsakega posebej, in vsak posebej mu moramo odgovoriti: tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi vemo, da je molitev pogovor z Bogom. Toda morda bo kdo vprašal: pogovor o čem? O čem, če ne o Božjih stvareh in tistih, ki napolnjujejo naše dneve. O Jezusovem rojstvu, njegovi poti na tem svetu, njegovem skritem življenju in oznanjevanju, čudežih, odrešilnem trpljenju ter križu in vstajenju. In v navzočnosti troedinega Boga s sveto Marijo kot Posrednico in svetim Jožefom, našim Očetom in Gospodom — ki ga nadvse ljubim in častim —, kot zagovornikom bomo govorili o svojem vsakdanjem delu, družini, prijateljstvih, o velikih načrtih in nepomembnih malenkostih.

Vsebina moje molitve je vsebina mojega življenja. Tako delam jaz. Ko pa razmišljam o svoji situaciji, se čisto naravno pojavi odločen in trden sklep, da se spremenim, poboljšam, postanem bolj dovzeten za Božjo ljubezen. Iskren in stvaren sklep. In vedno ga spremlja tudi nujna, a zaupna prošnja, naj nas Sveti Duh ne zapusti, kajti ti si vendar Bog mojega zavetja.

Smo običajni kristjani, delamo v zelo različnih poklicih, vsa naša dejavnost poteka po običajnih poteh, vse se razvija v predvidljivem ritmu. Dnevi se zdijo enaki, celo monotoni … Pa vendar, ta navidez tako navaden načrt ima Božjo vrednost in zanima Boga, saj se Kristus želi vključiti v naše delo in od znotraj poživljati tudi najbolj ponižne opravke.

Ta misel izraža nadnaravno, jasno in nezmotljivo resničnost. Ne gre za tolažbo za tiste, ki ne bomo uspeli zapisati svojega imena v zlato knjigo zgodovine. Kristusa zanima delo, ki ga moramo opraviti — tisoč in enkrat —, v pisarni, tovarni, delavnici, šoli, na polju, pri opravljanju fizičnega ali umskega dela. Zanima ga tudi skrita žrtev, ko svoje slabe volje ne stresamo na druge.

Premislite v molitvi te sklepe in izkoristite priložnost, da Jezusu poveste, da ga ljubite; tako boste postali kontemplativni sredi sveta, v pouličnem hrupu, povsod. To je prva lekcija v šoli pogovora z Jezusom Kristusom. Najboljša učiteljica v tej šoli je Marija, saj je vedno ohranila vero in nadnaravni pogled na vse, kar se je dogajalo okrog nje: vse, kar se je zgodilo, (je) shranila v svojem srcu.

Prosimo danes sveto Marijo, naj nam pomaga, da bomo kontemplativni in bomo razumeli nenehne klice, s katerimi Bog trka na vrata našega srca. Prosimo jo: naša Mati, ti si na svet prinesla Jezusa, ki nam razkriva ljubezen našega Boga Očeta; pomagaj, da ga bomo prepoznali sredi svojih vsakdanjih prizadevanj; odpri nam razum in voljo, da bomo znali prisluhniti Božjemu glasu, vzgibu milosti.