Seznam točk

Vidite, kako potrebno je spoznavati Jezusa, z ljubeznijo opazovati njegovo življenje? Velikokrat sem iskal definicijo, Jezusov življenjepis v Svetem pismu. Med branjem sem jo našel v dveh besedah, ki prihajata od Svetega Duha: Pertransiit benefaciendo. Vsi Jezusovi dnevi na tem svetu, od rojstva pa do smrti, so bili taki: pertransiit benefaciendo, napolnil jih je s tem, da je delal dobro. Na nekem drugem mestu v Svetem pismu pa piše: bene omnia fecit: vse je naredil dobro, dobro dokončal, delal je samo dobro.

Kaj pa ti in jaz? Poglejmo, če je treba kaj popraviti. Zase vem, da moram mnogo prečistiti. Ker vidim, da sam nisem zmožen delati dobro, in ker nam je Jezus rekel, da brez njega ne moremo ničesar storiti, pojdiva oba, ti in jaz, h Gospodu in ga v osebnem pogovoru, ki je lasten dušam, ki ljubijo Boga, prosiva za pomoč po posredovanju njegove Matere. Nič več ne bom dodal, vsak izmed vas mora sam govoriti, po lastni potrebi. Medtem ko vam dajem te nasvete, se v tem trenutku, v notranjosti in brez besed, tudi sam podvržem tem napotkom in pregledam svojo revščino.

Zato, da bi delali tako, da bi posvečevali svoj poklic, je treba delati dobro, s človeško in nadnaravno resnostjo. Rad bi spomnil, kot nasprotje tega, na pripoved iz enega od apokrifnih evangelijev, ki pravi: "Jezusov oče, ki je bil tesar, je izdeloval pluge in jarme. Nekoč, " nadaljuje pripoved, "so pri njem naročili izdelavo postelje za nekega uglednega človeka. Zgodilo pa se je, da je bila ena stranica krajša od druge in Jožef ni vedel, kako bi to popravil. Mali Jezus pa je naročil očetu: položi obe palici na zemljo in ju izenači na enem izmed koncev. Jožef ga je ubogal. Jezus je stopil k drugemu koncu, prijel krajšo palico in jo raztegnil, da je imela isto dolžino kot druga. Jožef, njegov oče, je bil poln občudovanja; otroka je zasul z objemi in poljubi, rekoč: srečen sem, da mi je Bog naklonil tega Otroka."

Jožef se ni zahvaljeval Bogu za take reči; to ni mogel biti njegov način dela. Sveti Jožef ni človek lahkih in čudežnih rešitev, ampak človek vztrajnosti, napora in — kadar je treba —, iznajdljivosti. Kristjan ve, da Bog dela čudeže, da jih je delal pred stoletji, da jih je delal kasneje in da jih dela tudi danes, kajti non est abbreviata manus Domini, Božja moč se ni zmanjšala.

Vendar so čudeži izraz odrešilne vsemogočnosti Boga in ne način, s katerim se odpravijo posledice nesposobnosti ali spodbuja naše udobje. Čudež, ki ga od vas pričakuje Bog, je vztrajnost v vašem krščanskem in Božjem poklicu, posvečevanje vsakodnevnega dela, čudež, da vsakdanjo prozo spreminjate v enajsterce, v junaški verz, zaradi ljubezni, ki jo vlagate v običajno zaposlitev. Tam vas pričakuje Bog, da boste duše s čutom za odgovornost, z apostolsko gorečnostjo, s poklicnim ugledom.

Zato vam lahko za geslo pri vašem delu predlagam naslednje: služiti, da bi bili koristni. Kajti zato, da bi kaj uresničili, je treba v prvi vrsti znati stvari dokončati. Ne verjamem v resnost namenov človeka, ki si ne prizadeva pridobiti potrebnih sposobnosti s ciljem, da bi spodobno opravil delo, ki mu je bilo naročeno. Ne zadošča, da hočemo delati dobro, ampak je treba to tudi znati narediti. In če zares hočemo, se bo to hotenje spremenilo v prizadevanje, da uporabimo primerna sredstva in v okviru človeške dovršenosti delo dokončamo.

Veliko smo že govorili o tem ob drugih prilikah, a dovolite mi, da ponovno vztrajam pri naravnosti in preprostosti življenja svetega Jožefa, ki se ni oddaljeval od svojih sosedov in tudi ni postavljal nepotrebnih pregrad.

Zato običajno — čeprav je morda v nekaterih trenutkih ali okoliščinah primerno —, nerad govorim o katoliških delavcih, o katoliških inženirjih, o katoliških zdravnikih itd., kot da bi bili vrsta v nekem rodu, kot da bi katoličani sestavljali skupinico, ločeno od drugih, in bi ustvarjali občutek, da kristjane loči prepad od ostalega človeštva. Spoštujem nasprotno mnenje, vendar mislim, da je veliko primernejše govoriti o delavcih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so delavci; o inženirjih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so inženirji. Kajti veren človek, ki opravlja umsko, tehnično ali ročno delo, je in se čuti povezanega z drugimi, enakega drugim, z istimi pravicami in obveznostmi, z isto željo po napredku, z istim prizadevanjem pri premagovanju skupnih problemov in iskanju rešitev.

Katoličan, ki se zaveda vsega tega, bo v svojem vsakodnevnem življenju znal pričati o veri, upanju in ljubezni; pričal bo preprosto, običajno, brez nepotrebnih pretiravanj; poudarjal bo — s svojim življenjskim pričevanjem —, stalno navzočnost Cerkve v svetu, saj so Cerkev vsi katoličani sami, ker so polnopravni člani edinega Božjega ljudstva.

Ko kristjan dela, kot je njegova dolžnost, se ne sme izmikati niti se norčevati iz zahtev, lastnih zemeljskim stvarem. Če bi izraz blagosloviti človeške dejavnosti pomenil izničiti ali prikriti njihovo dinamiko, ne bi hotel uporabiti teh besed. Osebno nisem nikoli menil, da bi morale vsakdanje dejavnosti ljudi kot kaki nepristni napisi izražati njihovo versko prepričanje. Zdi se mi namreč, čeprav spoštujem nasprotno mnenje, da smo tako v nevarnosti, da bi nevredno uporabili sveto ime svoje vere, poleg tega pa so včasih z oznako katolištva opravičevali celo dejanja in postopke, ki so bili vse prej kot pošteni.

Če je svet in vse na njem — razen greha —, dobro, ker je delo Boga, našega Gospoda, se mora kristjan v stalnem boju proti žalitvam Boga, pozitivnem boju ljubezni, posvečati vsemu zemeljskemu, z ramo ob rami s svojimi rojaki. Braniti mora vse vrednote, ki izhajajo iz osebnega dostojanstva.

Eno tako vrednoto pa bi moral vedno še posebej skrbno iskati: to je osebna svoboda. Samo če brani osebno svobodo drugih skupaj z ustrezno odgovornostjo, bo lahko s človeško in krščansko pravičnostjo na isti način branil tudi svojo. Ponavljam in neprestano bom ponavljal, da nam je Gospod zastonj dal veliko nadnaravno darilo, Božjo milost; drug čudovit človeški dar pa je osebna svoboda, ki zato, da se ne pokvari in sprevrže v razuzdanost, od nas zahteva doslednost in učinkovit trud, da svoje ravnanje uskladimo z Božjim zakonom, kajti kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.

Kristusovo kraljestvo je kraljestvo svobode. Tu ni služabnikov, razen tistih, ki se vklenejo prostovoljno, iz ljubezni do Boga. Blagoslovljeno naj bo suženjstvo ljubezni, ki nas osvobaja! Brez svobode ne moremo odgovoriti na milost; brez svobode se ne moremo prostovoljno izročiti Gospodu z najbolj nadnaravnim razlogom: ker nam je tako všeč.

Nekateri od teh, ki me poslušate, me poznate že mnogo let. Lahko potrdite, da že vse življenje oznanjam osebno svobodo z osebno odgovornostjo. Iskal sem jo in jo iščem po vsej zemlji, kot je Diogen iskal človeka. In vsak dan jo bolj ljubim, ljubim jo nad vsemi zemeljskimi stvarmi. To je zaklad, ki ga nikdar ne bomo dovolj cenili.

Ko govorim o osebni svobodi, se s tem izgovorom ne spuščam v druge, morda pomembne probleme, ki pa ne zadevajo moje duhovniške službe. Vem, da mi ne pritiče govoriti o posvetnih in minljivih temah, ki sodijo v svetno in civilno sfero, o stvareh, ki jih je Gospod prepustil v svobodno in mirno razpravo ljudem. Vem tudi, da se morajo duhovnikova usta izogibati človeškemu strankarstvu in se odpreti le z namenom, da vodijo duše k Bogu, k Njegovemu rešilnemu duhovnemu nauku, k zakramentom, ki jih je postavil Jezus Kristus, k notranjemu življenju, po katerem se bližamo Bogu v zavesti, da smo njegovi otroci in tako bratje vseh ljudi brez izjeme.

Danes praznujemo praznik Kristusa Kralja. In ne bom ravnal v nasprotju s svojo duhovniško službo, če rečem, da se tisti, ki Kristusovo kraljestvo razume kot politični program, ni dovolj poglobil v nadnaravni pomen vere in lahko duše obteži z bremenom, ki ni od Kristusa, kajti njegov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko. Resnično ljubímo vse ljudi in predvsem, ljubímo Kristusa! Tedaj bomo lahko le še v mirnem in pravičnem sožitju ljubili upravičeno svobodo drugih.