Seznam točk

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

Oprostite mi to oddaljitev in čeprav nismo zašli stran od teme, se vrnimo k naši rdeči niti. Prepričajte se, da je poklic bistven in neločljiv del tega, da smo kristjani. Gospod vas hoče svete tam, kjer ste, v poklicu, ki ste ga izbrali iz kakršnegakoli razloga: meni se zdijo vsi dobri in plemeniti, če le niso v nasprotju z božjim zakonom, in vse je možno povzdigniti na nadnaravno raven, torej vsaditi v ta tok ljubezni, ki opredeljuje življenje božjega otroka.

Ne morem se izogniti določenemu nemiru, kadar si kdo, ko govori o svojem delu, nadene obraz žrtve in trdi, da mu delo pobere ne vem koliko ur dnevno, v resnici pa ne naredi niti pol toliko kot mnogi od njegovih poklicnih kolegov, ki — konec koncev — morda delajo samo iz sebičnih nagibov ali pa vsaj iz izključno človeških razlogov. Vsi, ki smo tukaj zbrani v osebnem dialogu z Jezusom, opravljamo točno določen poklic: zdravnik, odvetnik, ekonomist … Pomislite malo na vaše kolege, ki izstopajo po svojem poklicnem ugledu, po svoji poštenosti, po svojem požrtvovalnem služenju: ali ne posvečajo tej nalogi veliko ur na dan, celo ponoči? Ali se nimamo ničesar naučiti od njih?

Medtem ko govorim, tudi jaz preiskujem svoje vedenje in priznam vam, da me je takrat, ko si zastavim to vprašanje, nekoliko sram in takoj začutim željo, da bi Boga prosil odpuščanja, ko pomislim na moj tako šibek odgovor, ki je tako daleč stran od poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal na svetu. Eden od cerkvenih očetov piše: “Kristus nas je postavil, da bi bili kakor svetilke; da bi postali učitelji drugim; da bi delovali kot kvas; da bi živeli kakor angeli med ljudmi, kakor odrasli med otroci, kakor duhovni ljudje med le racionalnimi ljudmi; da bi bili seme; da bi obrodili sad. Če bi naše življenje izžarevalo vse to, ne bi bilo treba odpreti ust. Besede bi bile odveč, če bi pokazali dela. Ne bi bilo niti enega samega pogana, če bi mi zares bili kristjani.

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.

Possumus! — zmoremo zmagati tudi v tej bitki, z Gospodovo pomočjo. Prepričajte se, da ni težko spremeniti dela v dialog molitve. Samo izročimo ga in veselo na delo; Bog je že slišal, nas že opogumlja. Dosezimo slog kontemplativnih duš sredi vsakdanjega dela! Ker nas prevzema gotovost, da nas gleda On, ob tem pa nas prosi za kakšno novo premagovanje: majhno žrtev; nasmeh osebi, ki nas moti; da začnemo z najbolj neprijetnim, a najnujnejšim opravilom; da smo pozorni na podrobnosti pri redu; da vztrajamo v izpolnjevanju dolžnosti, ko pa bi bilo tako lahko odnehati; da ne puščamo za jutri, kar moramo dokončati danes; vse zato, da bomo razveselili Njega, našega Očeta Boga! In morda lahko na svojo mizo ali na diskretno mesto, kjer ne privlači pozornosti, tebi pa služi kot opomnik kontemplativnega duha, postaviš križ — ki je za tvojo dušo in tvoj razum priročnik, s katerim se naučiš lekcije služenja.

Če se odločiš — ne da bi počel nenavadne stvari, ne da bi se umaknil iz sveta, sredi tvojih običajnih opravil — stopati po poteh kontemplacije, se boš takoj počutil Učiteljev prijatelj z božansko nalogo, da vsemu človeštvu odpreš božje poti na zemlji. Da, s svojim delom boš prispeval k širjenju Kristusovega kraljestva po vseh kontinentih. In druga za drugo si bodo sledile ure dela, izročene za oddaljene narode, ki se šele rojevajo v veri, za vzhodna ljudstva, ki jim je barbarsko onemogočeno, da bi svobodno izpovedala svoja verovanja, za dežele z dolgo krščansko tradicijo, kjer pa je videti, da je luč evangelija otemnela in se duše otepajo v sencah nevednosti … Kakšno vrednost dobi ta ura dela, to vztrajanje v istem prizadevanju še en trenutek več, še nekaj minut, dokler ne končamo svoje naloge! Na praktičen in preprost način spreminjaš kontemplacijo v apostolat, kar je nujna potreba srca, ki bije soglasno s presladkim in usmiljenim Srcem našega Gospoda Jezusa.

Poglejmo si zdaj oni drugi ribolov po trpljenju in smrti Jezusa Kristusa. Peter je trikrat zatajil Učitelja in se razjokal v ponižnem kesanju; petelin ga je s svojim petjem spomnil na Gospodova svarila in prosil je odpuščanja iz dna duše. Medtem ko skesan čaka na obljubo vstajenja, opravlja svoje delo in gre lovit ribe. “V zvezi s tem ribolovom, se pogosto postavi vprašanje, zakaj so se Peter in Zebedejeva sinova vrnili k delu, ki so ga opravljali, preden jih je Gospod poklical. Bili so namreč ribiči, ko jim je Jezus rekel: Hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Tistim, ki se čudijo takšnemu ravnanju, je treba odgovoriti, da apostolom ni bilo prepovedano opravljati njihove službe, saj je šlo za nekaj legitimnega in poštenega.”

Apostolat, to hrepenenje, ki použiva srce običajnega kristjana, ni nekaj različnega od nalog vsakega dne: staplja se ravno s tem delom, ki se spreminja v priložnost za osebno srečanje s Kristusom. Pri tem delu, ko se z ramo ob rami trudimo v istih naporih z našimi tovariši, z našimi prijatelji, z našimi sorodniki, jim lahko pomagamo priti do Kristusa, ki nas pričakuje na obrežju jezera. Preden postanemo apostoli, smo ribiči. Potem ko smo postali apostoli, smo ribiči še naprej. Isti poklic prej in potem.

Razen tega pa: kdo pravi, da je za pogovor o Kristusu, za širjenje njegovega nauka, treba početi nenavadne, čudne reči? Žívi svoje običajno življenje; delaj tam, kjer si, in si prizadevaj izpolnjevati dolžnosti svojega stanu, dobro dokončati naloge svojega poklica ali službe, vsak dan se trudi za rast in napredovanje. Bodi lojalen, razumevajoč do drugih in zahteven do samega sebe. Naj bo v tebi mrtvičenje in veselje. To bo tvoj apostolat. In ne da bi ti sam v svoji ubogi bednosti vedel zakaj, bodo ljudje, ki te obdajajo, prišli k tebi in v naravnem, preprostem pogovoru — ob koncu službe, na družinskem srečanju, na avtobusu, na sprehodu, kjerkoli — boste kramljali o nemiru, ki je prisoten v dušah vseh ljudi, čeprav se včasih nekateri tega nočejo zavedati; to bodo počasi bolje razumeli, ko bodo začeli zares iskati Boga.

Prôsi Marijo, ki je Regina apostolorum, da bi se odločil biti deležen tiste želje po sejanju in ribolovu, ki bije v srcu njenega Sina. Zagotavljam ti, da če začneš, boš tako kot galilejski ribiči videl čoln, napolnjen z ribami. Na obali pa Kristusa, ki te čaka, kajti ulov je njegov.