Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Pravičnost → božje pravice .

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.

Če iz evangelija v vsakem trenutku ne izluščimo sklepov za sedanje življenje, ga ne premišljujemo dovolj. Mnogi od vas ste mladi, drugi ste že vstopili v zrelo obdobje, vsi pa hočete oziroma hočemo — sicer ne bi bili tukaj — obroditi dobre sadove. V svoje delovanje poskušamo vnesti duha požrtvovalnosti, vnemo, da bi dobro uporabili talent, ki nam ga je zaupal Gospod, ker čutimo božjo gorečnost po dušah. Vendar ne bi bilo prvič, če bi se kljub toliki dobri volji kdo ujel v past te mešanice ex pharisaeis et herodianis, ki jo morda sestavljajo kristjani in bi zato morali na takšen ali drugačen način braniti božje pravice, vendar pa — ravno nasprotno — povezani in pomešani z interesi zlih sil zvijačno oblegajo druge brate v veri, druge služabnike istega Odrešenika.

Bodite razumni in vedno delujte s preprostostjo, ki je značilna za dobrega božjega otroka. Bodite naravni v govorjenju in v delovanju. Problemom pridite do dna, ne ostajajte na površini. Glejte, že vnaprej je potrebno vzeti v zakup to, da bo neprijetno vam in drugim, če si zares želimo sveto in pravično izpolnjevati naše krščanske dolžnosti.

Ni prav, če se skrivamo za na videz pobožnimi razlogi, da bi druge oropali tistega, kar jim pripada: Če kdo pravi: Ljubim Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Prav tako pa se vara tisti, ki Gospodu odreka ljubezen in spoštovanje — češčenje — ki mu pripadata kot našemu Stvarniku in Očetu. Enako velja za nekoga, ki odklanja izpolnjevanje svojih zapovedi z lažnim izgovorom, da je katera od njih nezdružljiva s služenjem ljudem; sveti Janez namreč jasno opozarja: Ljubimo božje otroke, kadar ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi. To je namreč božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke.

Morda boste slišali mnoge, ki v imenu učinkovitosti, če že ne v imenu ljubezni do bližnjega javno oznanjajo in si izmišljajo razne teorije z namenom, da bi omejili izraze spoštovanja in češčenja Boga. Vse, kar je namenjeno češčenju Gospoda, se jim zdi pretirano. Ne menite se zanje: pojdite naprej po svoji poti. Ta blodna prizadevanja so omejena na prerekanja, ki ne vodijo nikamor, le k pohujšanju ljudi in k oteževanju izpolnjevanja Kristusove zapovedi, da je treba vsakomur dati, kar je njegovega, ter s tenkočutno celovitostjo živeti sveto krepost pravičnosti.

Močno si vtisnimo v dušo, da se bo opazilo v našem vedenju: na prvem mestu je pravičnost do Boga. To je preizkusni kamen resnične lakote in žeje po pravičnosti, ki jo razlikuje od kričanja nevoščljivcev, zamerljivcev, sebičnežev in pohlepnežev … Kajti odreči našemu Stvarniku in Odrešeniku priznanje in hvaležnost za premnoge in neizrekljive dobrine, ki nam jih naklanja, pomeni najhujšo in najbolj nehvaležno krivičnost. Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga — Kaj pa imaš, česar nisi prejel? — in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.

Takrat bo v vas oživel duh otroške pobožnosti, zaradi katerega se boste na Boga obračali z nežnostjo v srcu. Ko bodo zahrbtneži okrog vas tkali dvome, ali ima Gospod res pravico, da od nas toliko pričakuje, se ne pustite zavesti. Nasprotno, postavili se boste v božjo navzočnost, brez pogojev, poslušni kakor glina v lončarjevi roki, in predano mu boste izpovedali: Deus meus et omnia! Ti si moj Bog in moje vse! In če se kdaj pojavi nepričakovan udarec, nezaslužena bridkost, ki so nam jo prizadejali ljudje, boste znali z novim veseljem zapeti: Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

Naša obveznost je, da branimo osebno svobodo vseh ljudi, saj vemo, da nas je Kristus osvobodil zasvobodo. Če ne ravnamo tako, s kakšno pravico zahtevamo svojo lastno svobodo? Prav tako moramo širiti resnico, kajti veritas liberabit vos, resnica nas osvobaja, nevednost pa zasužnjuje. Braniti moramo pravice vseh ljudi: pravico do življenja, pravico do tega, da imajo vse potrebno za dostojno življenje, pravico do dela in do počitka, do tega, da sami izberejo svoj stan, da si ustvarijo dom, imajo otroke znotraj zakona in da jih lahko vzgajajo, da lahko vedro preživijo čas bolezni ali starosti, da imajo dostop do kulture, do povezovanja s sodržavljani za doseganje pravičnih ciljev. Predvsem pa moramo ščititi pravico do popolnoma svobodnega spoznavanja Boga in ljubezni do Njega, kajti vest bo — če je pravilno izoblikovana — v vsem odkrivala Stvarnikove sledove.

Prav zato je nujno ponoviti — ne vmešavam se v politiko, temveč le potrjujem nauk Cerkve — da marksizem ni združljiv s Kristusovo vero. Ali obstaja kaj bolj nasprotujočega veri kakor režim, v katerem vse temelji na tem, da se iz duše odstrani ljubečo navzočnost Boga? Glasno zakličite, da se bo jasno slišal vaš glas: da bi živeli pravičnost, ne potrebujemo marksizma. Ravno nasprotno: ta izredno težka zmota zaradi svojih izključno materialističnih rešitev, ki ne poznajo Boga miru, ljudem postavlja ovire za doseganje sreče in razumevanja. V krščanstvu najdemo dobro luč, ki vedno daje odgovore na vse težave: dovolj je, če se iskreno trudite biti katoliški, non verbo neque lingua, sed opere et veritate, ne z besedami, tudi ne z jezikom, temveč z deli in zares. Spregovorite o tem vsakokrat, ko se pojavi priložnost — in če je treba, jo poiščite — brez pridržkov in brez strahu.