Seznam točk

Človeške kreposti od nas zahtevajo nenehen trud. Ni namreč enostavno dalj časa obdržati držo poštenosti v situacijah, ki bi lahko ogrozile našo varnost. Poglejte čisti obraz resnicoljubnosti: je res zastarela? Ali je dokončno zmagalo kompromisarstvo, zavijanje v celofan in olepševanje? Ljudje se bojijo resnice. Zato posegajo po bednem dokazilu: trditvi, da nihče ne govori in ne živi resnice, da se vsi zatekajo k pretvarjanju in lažem.

Na srečo ni tako. Obstajajo mnogi ljudje, kristjani in nekristjani, ki so za resnico odločno pripravljeni žrtvovati svojo čast in dobro ime, ki se ne obračajo po vetru. Ker ljubijo iskrenost, se ti ljudje znajo popraviti, ko odkrijejo, da so se zmotili. Ne popravi svoje napake, kdor laže že od vsega začetka, kdor je resnico spremenil le v nekakšno zvenečo besedo, da bi prikril svojo nenačelnost.

Če bomo resnicoljubni, bomo tudi pravični. Nikoli se ne bom naveličal govoriti o pravičnosti, toda tukaj lahko zarišemo le nekaj njenih značilnosti. Vendar ne smemo spregledati, kaj je cilj vseh teh razmišljanj: da bi na globokih temeljih človeških kreposti zgradili resnično in pristno notranje življenje. Pravičnost pomeni vsakemu dati, kar mu pripada; toda jaz bi dodal, da to ni dovolj. Ne glede na to, koliko si vsakdo zasluži, mu je treba dati še več; vsaka duša je namreč božja mojstrovina.

Najboljša ljubezen do bližnjega je v tem, da sami sebe velikodušno presežemo v pravičnosti; ljubezen, ki navadno ostane neopažena, vendar je rodovitna v nebesih in na zemlji. Zmotno je misliti, da izraz zlata sredina, ki je lastnost moralnih kreposti, pomeni povprečnost, nekaj takega kot le pol tistega, kar je možno uresničiti. Ta sredina med pretiravanjem in pomanjkanjem je vrhunec, optimalna točka: najboljše, kar narekuje razumnost. Vendar pa takšno ravnotežje ni umestno v božjih krepostih: ni mogoče, da bi preveč verovali, upali ali ljubili. In ta brezmejna ljubezen do Boga se v obilju velikodušnosti, razumevanja in ljubezni izliva na tiste, ki nas obdajajo.

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.